Čas za praznoverje?

dr. Bogomir Kovač

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Ekonomija

Numerološko je številka 2013 protislovna, merodajno skupno število 33 pa skrivnostno. Za nekatere pomeni »13« dobro leto, za druge popolni polom, vsem pa je skupno, da praznoverje pridobiva moč nad racionalnim vodenjem sprememb. In kaže, da bo to osrednje vodilo letošnjega leta. V letu 2013 se bodo krepile desne in leve politično-ekonomske ideologije. Tu svečeniki in mistiki vseh vrst vedno pridobivajo, politiki pa izgubljajo. Ekonomska kriza v centru svetovnega kapitalizma stopa v šesto leto in nima niti pravih niti hitrih rešitev. EU ostaja osrednja globalna težava, zlasti s fiskalno in socialno krizo države. Slovenija bo leta 2013 njena kaotična članica, brez potrebnega zaupanja in upanja, da najde dobre rešitve.

Podoba svetovnega gospodarstva ostaja v letu 2013 slaba kopija prejšnjega leta. Oživljanje svetovnega gospodarstva je počasno in sila diferencirano. V Aziji, Afriki in Latinski Ameriki je gospodarska rast 4-6-odstotna, Kitajska se postopoma ohlaja, toda rast je še vedno nad 8 odstotki. Drugi krog tvori Vzhodna Evropa z Rusijo (3) in ZDA z nekaj pod 2 odstotkoma rasti. Tretji krog tvorijo Japonska in Velika Britanija (1) ter zadnje evroobmočje z domala ničelno rastjo (Nemčija z 0,5). EU in evro ostajata Ahilova peta svetovnega gospodarstva in globalnega kapitalizma. Leto 2012 je sicer zmanjšalo akutnost dolžniške krize in prineslo nekaj institucionalnih sprememb, toda finančna razcepljenost ostaja enako boleča. EU razpada na ločene klube v centru in periferiji, strukturna brezposelnost dobiva za evropske socialne razmere dramatične razsežnosti.

Leto 2013 tako dokončno razkriva temeljne napake evropske protikrizne strategije. Dobro jo ponazarjajo sedanje dileme ameriškega »proračunskega prepada« in njihov strah pred recesijo. EU pa je z radikalno in kratkoročno fiskalno konsolidacijo tlakovala pot evropski recesiji od jeseni 2011. ZDA so vse do sedaj v ospredje postavljale sanacijo bank in podjetij, država je v duhu keynesianizma sanirala zasebni sektor, fiskalno konsolidacijo so pustili ob strani. Danes imajo višjo rast, nižjo brezposelnost in lažjo pot do sanacije zadolženosti. EU je nasprotno fiskalno konsolidacijo postavila v ospredje, banke in zasebni realni sektor pa je reševala z zamikom, v času ponovne recesije. Tako da jo v letu 2013 čakajo še vedno šibke banke, nekonkurenčna podjetja in visoka brezposelnost.

Leta 2013 se bodo krepile desne in leve politično-ekonomske ideologije. Tu svečeniki in mistiki vseh vrst vedno pridobivajo, politiki pa izgubljajo.

Danes je jasno, da bomo v letu 2013 plačevali evropski zapitek za napačno protikrizno strategijo Berlina, Bruslja in ECB. Varčevalni ukrepi, ki obglavljajo potrošnjo, investicije in zaupanje v državi, so preprosto politična norost in ideološka obsesija. Varčevalni ukrepi so neprimerljivi v sodobni fiskalni zgodovini. V obdobju 2010–2012 je Grčija na ta oltar položila slabo petino BDP-ja, Portugalska, Španija in Italija v povprečju od 5 do 7,5 odstotka, EU bo to dve leti plačevala z domala ničelno rastjo. To onemogoča kakršnokoli fiskalno normalizacijo. Brezposelnost bo zato leta 2013 dosegla točko, ki jo označujemo kot kritično, ker dolgoročno blokira hitre spremembe na trgu dela, s tem pa tudi socialno in politično stabilnost držav.

Seveda bi potrebovali v letu 2013 zasuk. Za evroobmočje je primarno neravnotežje na ravni plačilnih bilanc in različne konkurenčnosti. Fiskalna konsolidacija ni ključ do sprememb. To postavlja v ospredje probleme likvidnosti, nominalnih prilagajanj plač in cen ter sistematičnega spodbujanja povpraševanja v državah s presežki. EU potrebuje v letu 2013 štiri reči. Prvič, časovno mora raztegniti in razrahljati fiskalno konsolidacijo. Varčevalne ukrepe na ravni 130 milijard evrov v evroobmočju je treba razpoloviti in dosedanje fiskalne cilje od usodnega leta 2013 prestaviti na leto 2017. Drugič, ECB mora delovati kot zadnji kreditor in trdno stati za evrom in državami (evroobveznice), da prepreči in preusmeri špekulativne napade »finančnih trgov«. Tretjič, EIB in EBRD ter druge institucije morajo s konzorciji domačih bank ter podjetij spodbuditi in podpreti poslovne projekte za rast, konkurenčnost in zaposlenost. Četrtič, osrednja ekonomska koordinacija politik je usmerjena k uravnoteženju plačilnih bilanc in liberalizaciji poslov ter trgovanja, znotraj EU in širše (Doha).

Slovenija znotraj teh sprememb ni izjema. Reševanje bančnega sektorja je primarna naloga. Oživljanje panog z dolgoročnimi razvojnimi projekti (energetska sanacija stavb …) sekundarna. Spodbujanje konkurenčnosti, reševanje podjetij in reforme na strani ekonomike ponudbe so tretja naloga. Četrta ostajajo upočasnitev in pametna merila fiskalne konsolidacije, ki manj temelji na centraliziranih zapovedih in bolj na želenih spremembah obvladovanja procesov od spodaj navzgor. In petič, vso pozornost moramo usmeriti k brezposelnosti, zlasti mladih, ter reformiranju celotne vertikale izobraževanja, usposabljanja in podjetniškega zaposlovanja. Toda vladni protikrizni menedžment stoji. Vlada bo obstala, če bo spremenila smer svoje ekonomske politike in si spet skušala pridobiti zaupanje volivcev in davkoplačevalcev. Toda lažje je najbrž najti leseno železo kot vrniti zaupanje v Janševe ljudi.

Leto 2013 je čas obletnic. Pred dvajsetimi leti je EU začela uresničevati maastrichtsko pogodbo, pred petdesetimi sta sodelovanja potrdili Francija in Nemčija, pred stotimi leti so se sklenile balkanske vojne. Zanimiv in poučen razpon. Za tiste, ki so sposobni učenja in želijo dobro sebi in drugim ljudem.