Mariborski zgled

Heni Erceg

1. 2. 2013  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Hrvatje si le godrnjajo v brk, čeprav se kriza volilnega sistema najočitneje kaže prav na ravni lokalnih oblasti, tam, kjer so vsi modeli odločanja prepuščeni posameznikom, beri brezumnežem, kakršna sta župana Zagreba in Splita.

Od tod porazni učinki nepopolnega demokratičnega dejanja, s katerim je meščanom omogočena izvolitev prvega meščana, ki ni član nobene od kompromitiranih političnih strank, torej domnevno neodvisne, samosvoje osebnosti. V resnici pa si ljudje za župane izvolijo lopove in prevarante, kakršen je razvpiti Željko Kerum v Splitu. Ta je nemudoma ustanovil svojo stranko, vstop v koalicijo s tedaj vladajočo partijo pa mastno zaračunal – izposloval si je sedež v parlamentu. Milan Bandić je v Zagrebu že pred 12 leti zavladal tako, da je bil izvoljen na listi socialdemokratov, kmalu pa se je s stranko razšel, se preusmeril v surovi nacionalizem, se tako kot Kerum v Splitu začel utapljati v korupciji in vztrajno krepil svoj avtokratski položaj.

Vendarle bi bilo mogoče pričakovati, da se bodo meščani medtem predramili, si pomeli oči in ugotovili, da jim prav ti populistični iluzionisti odmerjajo težo vsakdanjega življenja. Toda zdi se, da je čar bližajočih se volitev mestnih upraviteljev natanko v negotovosti, ki jo omogoča zaslepljenost, v kateri živijo meščani in zaradi katere je dovolj, da župan Zagreba sredi krize in seveda mimo zakonsko določene procedure porabi zajetne zneske za gradnjo kopice vodnjakov, ki dan in noč porabljajo ne ravno poceni vodo, prefinjeni, malomeščanski Zagreb pa ob tem od navdušenja pade na rit. Kakorkoli že, če pod vsem skupaj potegnemo črto, postane jasno, da večino korupcijskih afer z najhujšimi posledicami proizvajajo prav predstavniki lokalnih oblasti.

Kerum je recimo tako rekoč uničil Split, ko je mestni denar zapravljal za svoje zasebne posle, zagrebški župan s proračunom ravna, kakor bi šlo za njegovo domačo blagajno, vladar Dubrovnika pa prezirljivo ignorira večmesečno odločno nasprotovanje meščanov. Ti se ne strinjajo z načrti, da bi ogromna zemljišča na Srđu nad Dubrovnikom spremenili v igrišča za golf in tam postavili apartmaje za elito, pri čemer samo mesto, njegovo zgodovinsko jedro, umira. Tem mogočnim in nadutim samozvanim lastnikom mest se zdi zatiranje vsakršnega svobodnega glasu drugače mislečih nekaj povsem naravnega. Zagrebški župan je tako, čeprav je »solidarnostno« dan in noč čistil zasnežene ulice glavnega mesta – seveda je bil pravi namen tega početja predvolilna propaganda –, vendarle našel dovolj časa tudi za prepoved plakata za predstavo z lezbično vsebino Fina mrtva dekleta v gledališču Gavella. Stilizirani plakat, na katerem sta Mariji v objemu, naj bi bil žalil čustva katoličanov. Plakat so dejansko umaknili zaradi uklonljivosti direktorja te »samostojne ustanove«, pa tudi zaradi tipičnega pomanjkanja srčnosti med prizadevnimi gledališčniki, ki je krivo, da se ti ne postavijo po robu niti takšnemu politikantskemu kratenju umetniške svobode.

Nekako sočasno se je v Splitu kot resen kandidat na županskih volitvah pojavil neki brezvezni desničar, igralec Milan Štrljić, ki je pred leti, ko je bil intendant splitskega gledališča, prepovedal uprizoritev Evripidovih Bakhantk zaradi aluzij na nevaren nacionalistični govor tedanjega premiera Sanaderja. Zdaj se hvali z izmišljenim političnim preganjanjem, vendar to sploh ne pomeni, da ne bodo Splitčani že jutri za prvega meščana izvolili prav njega, kajti neumnost je premosorazmerna z gledanostjo TV-žajfnic, v kakršnih tip praviloma igra. Ta pa je ogromna.

Njegov tekmec Željko Kerum, v primerjavi s katerim je odstavljeni mariborski župan nedolžno dete, je te dni spet nedvoumno dokazal, da je večji katoličan od samega papeža, saj je iz obubožane mestne blagajne, ki jo je ves čas izsesaval za svoje posle, vzel še zadnjih 80 tisoč evrov. In to zato, da bi jih podaril, pazite, častilkam presvete krvi Kristusove. Gre za redovnice, ki jih je na vsem svetu le še pet, in dve od njih Kristusovo kri častita prav v Splitu. Na ne ravno odločen odpor opozicijskega dela javnosti je Kerum odvrnil, da »ima vsak, ki se že 20 let posveča molitvam za Hrvaško, pravico do tega denarja«. In pika. Brez nadaljnje razprave.

Seveda pa cesar ni skopuh, zato je Kerum mislil tudi na svoje uradnike in jim dopustil podobno razuzdanost pri trošenju mestnega denarja. Tako je moštvu lani uspelo zafračkati kar 27 milijonov evrov, od tega je šlo za bizarnosti, kot sta hrana in pijača, skoraj sto tisoč evrov, samo za cvetje, brez katerega seveda uglajeni župan preprosto ne more, so zapravili deset tisoč evrov itd., itd.

Ker pa riba smrdi pri glavi, je vsa ta populistična shizofrenija lokalnih oblasti samo odsev shizofrenije centralne, prav tako avtokratske oblasti, ki ima cenzuriranje umetniške svobode za nekaj povsem vsakdanjega, prav tako škandalozno odločitev sodstva, da za več dni pripre ugledno novinarko. Ker se ni odzvala vabilu na obravnavo v postopku, ki ga je zoper njo sprožil neki bogati domišljavec na podlagi suspektnega zakona o obrekovanju. Zato tukaj noben zgled ne velja prav nič, ampak je odziv na stalno ogrožanje demokracije zgolj šibek občasen odpor vedno iste manjšine državljanov, večina pa trajno in konformistično živi svoj malomeščanski ideal svobode. Svobode brez vsakršnega tveganja. Pa čeprav v okovih.