Črni kmeri

Heni Erceg

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Tolikšen kretenizem je pretiran celo za hrvaško katoliško cerkev. Ihta in bes, s katerima se zadnje mesece ekipa z zagrebškega Kaptola zaganja v levoliberalno vladajočo koalicijo, bi bila kakopak čisto dobrodošla, če bi šlo v resnici za vprašanja, bistvena za državo, ki je globoko v krizi, saj oblast tako ali tako nima nikakršne resne opozicije. Toda ne, črni kmeri vztrajajo pri svojem križarskem pohodu zoper oblast izključno zaradi uvedbe spolne vzgoje v šole, v histerijo jih spravlja predvsem poglavje o pravicah istospolno usmerjenih, zdaj so se odločili celo za skrajne ukrepe – svoje ovčice so odkrito pozvali k nasilnemu rušenju demokratičnih institucij. Vse skupaj se je nevarno stopnjevalo do divje primerjave vladajoče koalicije z nacističnim režimom, ki je prav tako prišel na oblast z demokratičnimi metodami.

Škofi pozabljajo na svoj temeljni evangeljski nauk in odkrito zagovarjajo kri in spopade, ko trdijo, da bi bila na Hrvaškem nujna vnovična vojaška akcija, cerkveni vrh pa je zaradi domnevne hude nevarnosti, ki z uvedbo spolne vzgoje preti državi, z verige končno spustil svoje najradikalnejše desničarje. Ti so znani tudi kot »odvetniki« vseh domačih vojnih zločincev, eden od njih je celo oboževalec zloglasnega Mileta Budaka, ustaškega ministra in podpisnika rasnih zakonov v Neodvisni državi Hrvaški, odgovornega za smrt cele množice Judov in Srbov. Poleg tega je škof Pozaić zagovarjal duhovnika, obsojenega zaradi pedofilije, tako kot pač cerkev tudi sicer podlo opravičuje pedofilijo v svojih vrstah, hkrati pa poniglavo poudarja pomen družine in predvsem pravice otrok.

Nekaj, kar je bilo sprva videti zgolj kot nazadnjaški eksces, se je pozneje izkazalo za usklajeno, dobro premišljeno gonjo cerkve proti socialdemokratski oblasti, vse skupaj pa so pospremili neverjetno surovi napadi na istospolno usmerjene. Besed ne izbirajo več, izpred oltarja brezobzirno grmijo teze o »protihrvaški svetovni zaroti pedrov, lezb in drugih oseb deviantnega spolnega vedenja, ki bodo s svojo manjšinsko spolno moralo uničile družbo«. Ker bi oblast rada, da se otroci v šoli učijo o normalnosti takšnih »deviantnih oseb«, je kakopak čisto naravno, če cerkev poziva k rušenju te oblasti.

Je torej tudi več eksplozij, ki so zadnje dni odjeknile v Zagrebu, nasilna posledica cerkvenih pozivov k oboroženemu spopadu v že tako eksplozivnih družbenih in socialnih razmerah? Mar ni ravno hujskaško govorjenje duhovnikov povzročilo, da je v času mirnega zborovanja kakih petdesetih pripadnikov gejevske skupnosti pod geslom Ljubi svojega bližnjega pred zagrebško katedralo prihrumelo skoraj tisoč tako imenovanih branilcev? Vsi sami vročeglavi, nepopustljivi desničarji, njihov fizični napad na peščico miroljubnih demonstrantov pa je preprečil le kordon do zob oboroženih policistov.

Brez dvoma prav takšna sporočila izpred oltarja dajejo krila različnim psihopatom, kakršen je ulični bombaš, ki mu je uspelo Zagrebčanom nagnati v kosti precej negotovosti in strahu. Toda čeprav naj bi bile bombe vedno povod za takojšen odziv na kakršenkoli sovražni govor, ki bi bil lahko razlog za ulični terorizem, pa tudi povod za ukrepanje zoper njega, se vlada Zorana Milanovića do tistih, ki odkrito pozivajo k vojni in oboroženim spopadom, vede zelo zadržano in na njihovo početje nima pravega odgovora. Četudi smo – od takrat še ni minilo prav veliko časa – na svoje oči videli, da se je zadnja vojna začela z uporabo podobnih hujskaških metod, s sovražnim govorom in z odvratno propagando, pri kateri so dosledno vztrajali prav modeli v pozlačenih plaščih in z mitro na glavi.

Pri tem napadu cerkve na »protiljudsko oblast, ki uničuje državo«, pa je vendarle treba opozoriti še na neko podrobnost, saj se zdi, kot da bi bil spor med dvema institucijama zgolj hrvaška notranja zadeva. A težko si je predstavljati, da bi se tukajšnja cerkev sama in na svojo roko odločila za spor z demokratično izvoljeno oblastjo sekularne države, kajti v resnici je le kolesce znotraj totalitarne organizacije in torej brez soglasja Vatikana nesposobna kakršnegakoli samostojnega odločanja. Papež Benedikt XVI. pa se vztrajno upira vsakršni modernosti, tako da je njegov seznam zla enak seznamu hrvaških škofov, na njem pa je vse od splava in umetne oploditve do homoseksualnosti in zdravstvene ter celo državljanske vzgoje. Papežu ni všeč niti agnosticizem, še manj »skrajni sekularizem«, zato je ponovno pozval škofe, naj se »pogumno postavijo po robu takšnim vladajočim usmeritvam«.

Torej bojevita manifestacija hrvaških klerikov in njihova sporočila o demokraciji, to je vladavini demonov v državi, niso nikakršen avtonomen domači izdelek, temveč mračni, nazadnjaški odmev dogem njihovega vatikanskega šefa. Ki si želi, da bi bila prav Hrvaška katoliška džamahirija na robu zahodnega, izprijenega sveta. Toda naj se temu nihče ne čudi, tudi oblast sama se nenehno dobrika tej instituciji, katere kleriki so tako rekoč še včeraj blagoslavljali orožje, branili vojne zločince in odločno propagirali etnično sovraštvo. Danes je cerkev nesramno bogata ustanova, ki ji ni niti malo mar za slabe socialne razmere, nesodobna in na Hrvaškem še izrazito antiintelektualistična duhovščina se ukvarja izključno s propagiranjem svoje doktrine ideološke temè. Sicer pa, kaj jih briga – če se bodo vzorni škofi želeli odkupiti za družbene posledice gnojnice, ki jo širijo izpred oltarjev, bo tako ali tako dovolj, če bodo zmolili dva očenaša ali tri.