Domačijska ekonomika

dr. Bogomir Kovač

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Leto 2013 prinaša pomembni ameriški obletnici, ki si zaslužita pozornost. Pred stotimi leti so ZDA postavile temelje zveznemu davku na dohodek, konec leta 1913 pa je bila ustanovljena FED, sistem centralnih bank. Oboje je precej usodno zaznamovalo razumevanje fiskalne in monetarne politike dve desetletji kasneje. In sproža dileme še danes. Seveda bo zanimivo opazovati, kako se bo v njih znašel novi finančni minister Janez Janša, zlasti med neoliberalizmom in domačijsko ekonomiko.

Pustimo ob strani politično-ekonomsko farso te spektakularne politične menjave. Zgodba je ključna na prevojni točki, kjer bo Virantova DL s Šušteršičevo dediščino težko dosegla skupni imenovalec na levi sredini, podobno kot bo MF z Janšem na čelu težko izpeljalo želene reforme. Prvo zagotovo ne vodi do nove leve koalicije, drugo pomeni polom reform in vlade na desni. Tako vloga MF in naših finančnih ministrov vsaj za zdaj pečati usodo države.

Toda ali bodo naši finančni ministri in njihove ekipe sposobni za resnejše razmisleke? Ameriške obletnice prinašajo dobro učno uro. Gre za staro dilemo. Keynes je ob veliki krizi v tridesetih letih stavil na ekspanzivno fiskalno politiko in diskrecijske posege države. Če so finančni in ekonomski cikli del normalnega delovanja tržnega gospodarstva, mora država voditi pač aktivno proticiklično politiko. In ta zahteva fiskalno ekspanzijo v recesiji in proračunsko disciplino v obdobju razcveta. Keynesova priporočila so danes v ospredju.

Friedman je podobne reči videl drugače. V sijajni analizi ameriške monetarne zgodovine je za povzročitelja krize obtožil napačno politiko FED. Ta je v usodnem trenutku znižala ponudbo denarja. Zato Friedman zavrača vsakršno diskrecijsko politiko in prisega na samodejno tržno čiščenje slabih podjetij in bank. Bernanke je upošteval Friedmanovo kritiko in napotke svojega mentorja Fisherja. Zato FED v sedanji veliki recesiji skrbi za dodatno ponudbo denarja in likvidnost. In to je za zdaj preprečilo najhujše. In tudi Friedman velja za lucidnega rešitelja sedanjih razmer.

Foucault je nekoč pametno pripomnil, da resnica ne obstaja zunaj moči in tudi ne brez nje. Ekonomske resnice so zato predvsem politična ideologija in igra moči.

Oba nasprotnika imata torej prav. Kaj je torej narobe? Spodbujati ali varčevati, intervenirati ali bolj staviti na spontanost? Zagovorniki varčevanja vedo, da dolgoročno ekspanzivna monetarna in fiskalna politika vodita do nevzdržnih javnih financ, zadolževanja in na koncu celo inflacije. Nasprotno zagovorniki fiskalnih spodbud dokazujejo, da v času visoke brezposelnosti in nizke inflacije vsakršno omejevanje povpraševanja poglablja recesijo in celo poslabšuje relativno zadolženost.

V zadnjih desetletjih so vlade vse po vrsti vodile prociklično politiko, o kateri govori Keynes. Pahorjeva in Janševa vlada sta izvrsten domači primer teh splošnih zablod. In zato ni teoretske dileme, da ob visoki brezposelnosti, nizki inflaciji in ničelnih primarnih obrestnih merah učinkuje predvsem fiskalna politika. Države tičijo namreč v »likvidnostni pasti«, ko dodatno prilivanje denarja ne seže do podjetij, temveč se izgublja v sterilnih in špekulativnih finančnih transakcijah. Študenti ekonomije vedo, da v tem primeru monetarna politika pač ne deluje. Zato pa postajajo posebej pomembni fiskalni multiplikatorji, ki usodno povečujejo učinkovitost fiskalne politike. To so spregledali tako pri MDS in seveda pri Evropski komisiji. Nenadoma so visoko leteče in obsežne ekonomske raziskave potrdile tisto, kar je že petdeset let zapisano v učbenikih ekonomije.

Toda negotovosti s tem ni konec. Številne države so visoko zadolžene in ne vedo, kako financirati tekoče primanjkljaje, kaj šele dodatne fiskalne spodbude. Položaj očitno narekujejo zasebni finančni investitorji s svojimi pribitki na nizke obrestne mere. Prav tako ni jasno, kakšni bodo učinki davčne in proračunske politike na gospodarsko rast. In zato danes vsi prisegajo na monetarne vzvode centralnih bank in njihove kreacije denarja ex nihilo. To je edina ekonomska alkimija, ki jo premoremo, in za nameček o tem odločajo bolj bančni tehnokrati kot pa parlamentarni politiki. Centralnobančni sistem ni posebno demokratična institucija, in to postaja temeljni vzvod reševanja sedanjih opešanih zahodnih demokracij. Tako torej pragmatična denarna alkimija na koncu rešuje navidezno zmagoslavje stare ekonomske teorije. Tudi za ceno nepredvidljive inflacije.

Kaj od tega ostaja za domačo rabo? Najprej zagotovo potrebujemo nov razmislek o fiskalni konsolidaciji in načinih financiranja bančnega sektorja in države. Sedanja usmeritev je zgrešena predvsem glede načina, tempa in izbire fiskalnih instrumentov ter finančnih virov. Na drugi strani smo še pred tehtnejšo dilemo. Naša domačijska ekonomika je kljub nacionalni intonaciji dejansko domača predelava neoliberalne ekonomike in ni njeno nasprotje. Podobno, kot je »pajdaški kapitalizem« znotraj tega približevanje in ne oddaljevanje od kapitalistične normale centra kapitalizma. Zato je pomembno, da politična filozofija potencialnih novih oblasti razume nekaj dejstev politične ekonomije, če so jih dosedanji oblastniki pač spregledali.

Foucault je nekoč pametno pripomnil, da resnica ne obstaja zunaj moči in tudi ne brez nje. Ekonomske resnice so zato predvsem politična ideologija in igra moči. Vse drugo je prodajanje megle, od katere vedno več ljudi živi vse slabše. Zato je prevojna točka nove politike in ekonomije v Sloveniji opustitev neoliberalne ekonomike, tega domačijskega koncepta svetovnega in domačega kapitalizma.