Prilagodljivost

dr. Bogomir Kovač

1. 2. 2013  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Triinštirideseto srečanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je letos izzvenelo mirno in brez posebnih presežkov. WEF je največja in za zdaj najboljša svetovna trgovina idej, ekskluziven klub poslovnežev, državnikov, strokovnjakov in prodornih znanilcev sprememb. Vodilo letošnjega foruma je prilagodljivost, prožna dinamika sprememb. Pravšnja metafora za precej izpraznjeno vsebino letošnjega foruma, ki se iz kluba velikih zmagovalcev spreminja v središče skesancev. Nedvomno je edini pravi uspešnež srečanja njegov nosilec profesor Klaus Schwab, kajti WEF je še vedno dovolj živa ideja, da ostaja dober posel.

Očitno vse bolj prihajajo v ospredje dve pomirjevalni značilnosti davoških srečanj. Schwab že vrsto let poudarja predvsem deležniški koncept kapitalizma. Zato so različni teoretski pogledi, interesi in gibanja vključeni na sam forum, manj pa je nasprotnikov na ulicah Davosa. Na drugi strani vidno usiha triumfalni zagon neoliberalizma, globalizacije, financializacije sveta. Tržna družba, ki je v Davosu veljala za nekakšno ikono, je v očitnih težavah. Pet let po zlomu Wall Streeta je razviti svet ekonomsko še vedno napol paraliziran. Zdi se, da je Čarobna gora Thomasa Manna, čudovita literarna freska o usodah bogatih tuberkuloznih bolnikov v davoškem sanatoriju, izvrstna metafora sedanjega duha, ki vlada med udeleženci WEF-a.

Toda forum tudi letos ohranja svoje temeljno poslanstvo, kako s skupnim iskanjem rešitev prispevati k izboljšanju sveta. Davoški konsenz je bil vedno nekaj posebnega, na 280 prizoriščih nihče ničesar ne pričakuje, ne podpisuje in še manj odloča. Ta »davoški človek«, kot ga je pred leti opisal Huntington, sicer še vedno govori o veliki transformaciji in globalnih rešitvah. Toda letos so prevladali drugačni toni. Gospodarska kriza ne postavlja v ospredje globalnih korporacij in poslovnih elit, temveč lokalne rešitve in nacionalne vlade. Merklova je v imenu EU ponovila idejo o nujnosti hkratnega varčevanja in rasti, toda odgovornost za zasuk je v rokah nacionalnih držav. Cameron je grmel nad davčnim prelivanjem kapitala in globalnim izogibanjem plačila davkov, ki države oškoduje za več deset milijard evrov. Medvedjev je poudaril pomen državnih razvojnih strategij pri rusko-evropskem energetskem povezovanju. Monti je ponujal dokaz, kako je mogoče celo v razcepljeni Italiji doseči nacionalni konsenz glede protikrizne politike.

Seveda so bili spet v ospredju bankirji. Lagardova je v imenu MDS-a ponovila, da imamo odprto škatlo uporabnega monetarnega orodja in da je to še posebej pomembno za ECB (ESM, EFSF, OMTs, LTROs …). Toda centralne banke ne morejo same opraviti s krizo in preprečiti tveganj, ključno bo sodelovanje med njimi in vladami. Zasuk od finančne stabilizacije k rasti je ključ do sprememb. Na tej točki je blestel Mark Carney, Kanadčan na čelu angleške centralne banke. Bančna reforma je nujna, regulacija tudi, sicer se lahko ponovi usodno leto 2008. Gre za tri pomembne reči. Omejevanje »senčnega bančništva« in predvsem zloglasnih finančnih instrumentov, povečanje regulacije in skrb za sistemske banke, predvsem pa usmeritev na nominalni BDP kot novo sidro centralnih bank in vladnih zasukov k rasti.

Forum v Davosu se iz kluba velikih zmagovalcev spreminja v središče skesancev.

Seveda so delovali optimistično tudi poslovni bankirji. Blankfein iz Goldmana Sachsa se ne more pritoževati. Njegova investicijska banka je glede profita na starih številkah iz leta 2007. Podobno velja za druge velikane »finančnega trga«. Uspeli so, celotna finančna reševalna operacija je temeljila na enormni monetarni ekspanziji centralnih bank in finančni pomoči držav. Bančna kriza se je zamejila. Nekatere banke jo same rešujejo v okviru svojih slabih bank, Webrova UBS je »težka« nekaj nad 60 milijard evrov, druge pospešena sanacija in dokapitalizacija šele čaka. Toda najhujše je mimo, kapitalizem postopoma okreva. Zasebne bankirje skrbi samo nova regulacija. Želijo si nadaljevati po starih poteh finančne hipokrizije. Ne zanima jih fiskalna kriza držav, ki leži na plečih politikov in davkoplačevalcev. Ob pomoči bonitetnih hiš so po dovolj visoki ceni velikodušno pripravljeni kupovati njihove obveznice. In to jih zadovoljuje.

Seveda so bili tu tudi večni ekonomski preroki. Roubini je ponovno opozoril na ekonomsko krhkost sedanjega sveta in nejasnost, kako se bosta razpletli enormna emisija denarja in fiskalna kriza držav. Ni povsem jasno, do kdaj in kam lahko vodi »likvidnostna past«, toda EU je nedvomno na poti japonskega scenarija dolgožive recesije. Soros še vedno trdi, da ne vemo, kako delujejo finančni trgi, in napoveduje inflacijski val in valutne vojne. Rogoff svari tudi ZDA. Od petine svetovnega BDP-ja imajo danes samo še desetino, toda država troši, kot da bi bila stara dominantna sila. Ameriška zadolženost postaja vse bolj globalni problem. Podobno velja za brezposelnost, kot je v imenu ILO opozoril Ryder. Zato zasuk k rasti pomeni spoznanje, da je to bolj kriza povpraševanja kot ponudbe in da je rešitev v drugačni »industrijski politiki«. V Nemčiji so rešitev doživeli takrat, ko je kapital začel ustanavljati domača podjetja.

Letošnji Davos je torej ponudil idejo prožne dinamičnosti. Prilagodljivost je temeljna mantra preživetja. Ekonomski darvinizem je zato zasenčil davoški glamur in pričevanja o novi razvojni paradigmi ter globalnih tveganjih, od revščine do podnebnih sprememb, so ostala v ozadju. Nobelovec Kahneman je vse strnil v preprosto sporočilo – misli hitro in ukrepaj počasi!