Koltura njihova bo osveta

Vlado Miheljak

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Dva leva

»Ne bo vam uspelo! Prenehajte s tem! Demokratične institucije slovenske države, slovenska vojska in policija so dolžne varovati slehernega državljana brez razlike. In to bodo storile.«
— Mali Vodja spet sanja o velikem puču (Kongresni trg, 8. 2. 2013)

Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve. Kolikokrat smo to že ugotavljali? In v petek se je znova potrdilo. Dopoldan je bil festival kolture, popoldan kulture, pravzaprav kultur. Dopoldan vzdušje čitalniškega patosa, predmoderne ikonografije: veliko meha, malo smeha. Kot na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru pred skoraj poldrugim stoletjem. Dobro, razlika je. Takrat so se ljudje sami pripeljali z vozovi, tokrat so jih organizirano in brezplačno zvozili z avtobusi. Prav slednje je dalo še dodatno, balkansko mitingaško dimenzijo.

Nič zato. Te razlike je treba vzeti v zakup. Slovenija je pač država dveh domovin. Težko živita v tvornem sožitju, a lahko živita hkrati, ena ob drugi. Nekompatibilnost pa ni vezana zgolj na Janšo in njegovo dvedesetletno podžiganje strasti in sovraštva. Tudi po Janši bo tako. A dokler vztraja, je izključen tudi minimalni konsenz. Slovenija je prepojena z nizkimi strastmi. Ni pa vseeno, ali jih podžiga nekdo za šankom, na ulici, ali nekdo, ki je nosilec visoke javne funkcije. Predsednik vlade Janša je na mitingu resnice, ki so ga verniki priredili njemu v veselje in tolažbo, vstajnike označil za nič manj kot leve fašiste. Ko je zaropotalo, se je popravil in pojasnil, da gre za pojav, ne za ljudi. In če je tako, se je 8. februarja zgodilo nikoli videno. Kajti po ljubljanskih ulicah se je valila največja kdaj videna povorka – pojavov. Tisoči pojavov.

Ni pomembno, koliko je bilo 8. februarja enih ali drugih. In vstajniki ne tekmujejo z Janševimi verniki, ampak sami s seboj. A vseeno je signifikantno, da je dopoldanski zbor glede na aspiracije spodletel. Računalniška analiza slike iz zraka – komercialna televizija je z zračno sliko obeh zborovanj ubila iluzijo in samoprevaro – našteje od 3000 do (ob bolj naklonjenem štetju) 3500 udeležencev. Kako je policija prišla do številke 9000, bi bilo zanimivo slišati. Kdo jim je dal mero? Gorenak? Veniger? Kako so potem vsaj dva- do trikrat večje množice na prvih dveh ljudskih vstajah decembra in januarja naračunali kot manjše? Koliko je bilo udeležencev 8. 2. popoldan? 20.000, kot je rekla policija, 30.000 ali celo več? Bilo jih je zelo veliko. In zato smo si tisti, ki se od osemdesetih sem udeležujemo različnih protestnih shodov, edini, da še nikoli toliko. A ta silna množica je bila očitno še vedno premajhna, da bi se tip streznil in odšel. Da bi dojel, da je konec.

Kako paradoksno! Še papež – ki je nezmotljiv (!) in torej lahko tudi dementen vodi vesoljno cerkev – je rekel »dovolj je« in se umaknil. Janša, ki se je kljub volilnemu porazu prikradel na oblast … ki je skoraj v celoti izgubil podporo javnosti … ki mu je razpadla koalicija … pa preprosto ne gre. Ni prvi in ne zadnji samodržec, ki se ne pobere, ko je čas, in ga je treba odnesti iz palače. A njegov konec se vseeno neizogibno bliža. Zato je treba začeti intenzivno razmišljati, kako organizirati državo po Janši. Najprej je treba celotni sedanji politični eliti dati jasno vedeti, da ljudje niso na ulici zgolj zaradi Janše, ampak zaradi večine tistih, ki sedaj predstavljajo parlamentarno Slovenijo. Zato mora biti tudi mandat t. i. projektne vlade limitiran in usmerjen predvsem na minimalno izvajanje proračuna in pripravo izrednih volitev v razumnem roku, ki bo omogočil tudi volilno participacijo interesnih skupin, morebitnih novih strank in list. In predvsem, ki bo v preostalem času do volitev zavaroval državo pred divjim plenjenjem, razprodajanjem in še zlasti pred realizacijo kadrovske revolucije. Namreč, če je najslabšemu po-

osamosvojitvenemu premieru kaj res uspelo, mu je uspelo kadrovsko okupirati in pregnesti celotno državno upravo, podjetja v državni lasti, javne institucije. Zato tudi če se zgodi optimistična varianta in prehodno vlado vendarle sestavijo s solidno parlamentarno večino, bo ta verjetno na vsakem koraku deležna sabotaž in blokad.

Na veliki preizkušnji pa ni le politična elita, ampak tudi vstajniška javnost sama; različne interesne skupine, združbe. Kako misliti sebe v generiranju in kreiranju sprememb. Na tretji vstaji se je že jasno pokazal tudi prvi temeljni razkol. Namreč, razkol med veliko večino mirnih protestnikov in številčno zanemarljivim krogom tistih, ki zlorabljajo množične shode za poskuse radikalizacije proti večinski volji. V premišljeno odmerjenih terminih (čas vklopa prizorišča v osrednje televizijske dnevnike) neproduktivno in nesmotrno napadajo ograjo, ki res nesmotrno omejuje javni prostor zaradi domnevne zaščite parlamenta. A kaj bi dosegli, če bi jo podrli? Bi šli v parlament? In če bi se prebili v parlament, kaj potem? Bi ga zasedli? Morda zažgali? Dobro, vsak sam definira cilje in metode ter prevzema odgovornost. A naj tega ne počnejo, ko si proteste organizira večina z drugačnimi metodami in cilji.

Sploh pa ni problem jeklena ograja. Porušiti je treba ograje v glavah. Radikalne skupine, tako kot delujejo, so trenutno Janšev največji zaveznik.