Repasaž za demokracijo
(in barabe)
Nemška kanclerka Angela Merkel je danes v Berlinu španskemu premieru Marianu Rajoyu, ki se sooča z očitki o korupciji, izrekla podporo. Španski premier pa je ocenil, da reforme v njegovi državi dobro napredujejo, poroča nemška tiskovna agencija DPA. »Imava odnos, ki temelji na polnem zaupanju. Tudi vnaprej bova dobro sodelovala.«
— Kanclerka Angela Merkel po Sanaderju in Janši podpira še enega evropskega poštenjaka (STA, 4. 2. 2013).
Slovenija po dvaindvajsetih letih spet začenja tam, kjer je bila konec osemdesetih in na začetku devetdesetih. V nekakšnem repasažu; dodatnem poskusu – tako demokratična javnost, ki je zgroženo ugotovila, da ji je nekdo ukradel državo, in prav tako tudi tisti del politične elite, ki je prepričan, da ga ni bilo zraven, ko so drugi polnili žepe in osvajali centre moči. Oboji skušajo popraviti, kar je bilo zamujeno v dveh desetletjih. Zato so prvi šli na cesto, drugi na okope.
Krilatica, da ima vsako ljudstvo takšno oblast, kot si zasluži, se mi je vedno zdela rahlo butasta. Slovenija je že primer dežele, kjer je oblast slabša, bolj pokvarjena, kot bi si zaslužili. Predvsem pa nimamo prave sreče s povezavami. Jugoslavija je bila v osemdesetih prepočasna, da bi sledila demokratičnim spremembam. Z razpadom stare skupne države smo veliko izgubili, a druge izbire ni bilo. Slovenija preprosto ni mogla čakati, da bi se tako raznolika država, kot je bila Jugoslavija, toliko demokratizirala, da bi se v njej dalo živeti. Takrat se je preprosto ugotovilo, da država dveh (ali več) hitrosti ni možna. In smo opiti od zanosa šli najprej na svoje in potem hitro v novo zvezo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nemška kanclerka Angela Merkel je danes v Berlinu španskemu premieru Marianu Rajoyu, ki se sooča z očitki o korupciji, izrekla podporo. Španski premier pa je ocenil, da reforme v njegovi državi dobro napredujejo, poroča nemška tiskovna agencija DPA. »Imava odnos, ki temelji na polnem zaupanju. Tudi vnaprej bova dobro sodelovala.«
— Kanclerka Angela Merkel po Sanaderju in Janši podpira še enega evropskega poštenjaka (STA, 4. 2. 2013).
Slovenija po dvaindvajsetih letih spet začenja tam, kjer je bila konec osemdesetih in na začetku devetdesetih. V nekakšnem repasažu; dodatnem poskusu – tako demokratična javnost, ki je zgroženo ugotovila, da ji je nekdo ukradel državo, in prav tako tudi tisti del politične elite, ki je prepričan, da ga ni bilo zraven, ko so drugi polnili žepe in osvajali centre moči. Oboji skušajo popraviti, kar je bilo zamujeno v dveh desetletjih. Zato so prvi šli na cesto, drugi na okope.
Krilatica, da ima vsako ljudstvo takšno oblast, kot si zasluži, se mi je vedno zdela rahlo butasta. Slovenija je že primer dežele, kjer je oblast slabša, bolj pokvarjena, kot bi si zaslužili. Predvsem pa nimamo prave sreče s povezavami. Jugoslavija je bila v osemdesetih prepočasna, da bi sledila demokratičnim spremembam. Z razpadom stare skupne države smo veliko izgubili, a druge izbire ni bilo. Slovenija preprosto ni mogla čakati, da bi se tako raznolika država, kot je bila Jugoslavija, toliko demokratizirala, da bi se v njej dalo živeti. Takrat se je preprosto ugotovilo, da država dveh (ali več) hitrosti ni možna. In smo opiti od zanosa šli najprej na svoje in potem hitro v novo zvezo. Streznitev je bila hitra in boleča. Ne samo, da v samostojni državi in v Evropski uniji nismo našli tistega, v kar smo naivno verjeli – no, eni bolj, drugi manj –, ampak smo skozi poosamosvojitvena leta v nekem regresivnem, vzvratnem procesu. Smo leta 2013 kaj bolj demokratična, zrela, sodobna družba in država, kot smo bili leta 1990? Bojim se, da ne. Pravzaprav sem skoraj prepričan, da smo manj. Sam si od samostojne Slovenije nisem kaj prida obetal. Jasno mi je bilo, da bodo z izločitvijo iz balkanske federacije vzniknile na plano arhetipske podalpske fiksacije. A obetal sem si, da bo Evropska unija nekakšen demokratični korektiv. In se krepko zmotil. Čeprav sem zaprisežen Evropejec, moram resignirano priznati, da EU nima nobenih načel oziroma je »skupno jedro« teh načel – nenačelnost. Včasih smo verjeli, da EU dosledno skrbi za koristi državljanov, izkazalo se je, da sebično skrbi za interese, ki so onkraj državljanov držav EU. To se navsezadnje vidi tudi iz tega, kako se po ključu političnih družin deli podpora politikom dvomljivega slovesa. Sanader, Janša, sedaj Rajoy … Kaj se je doslej zgodilo izpričanim evropskim avtokratom? Orbanu, Berlusconiju, Sarkozyju? Slednji je bil do nedavna celo eden od arhitektov evropske politike.
Orban, ki je prvi mandat izgubil zato, ker je bil nekoliko preveč obziren do načelnih ukorov iz Bruslja, je prvi med novimi evropskimi demokrati dojel, da EU nima niti instrumentov niti volje, da bi zaustavljala samodržce, zato je v drugi priložnosti začel delovati brez kompromisa. Vzpostavil je svojevrstno fašistoidno avtokratsko vladavino in je, kljub slabim gospodarskim rezultatom in večinskemu nasprotovanju javnosti, trdno v sedlu. Tu in tam je sicer malo okregan, a evropski vlak lagodno drvi mimo kršenja človekovih pravic, političnih pravic, omejevanja medijske svobode …
To je dojel tudi Orbanov prijatelj Janez Janša, ki je v prvem mandatu vladanja imel kar nekaj rešpekta do EU, sedaj pa se ne ozira ne na Evropo ne na slovensko javnost, ki mu je skoraj v celoti odrekla podporo. Ne sodni procesi v največji korupcijski aferi, ki seže v tri dežele, ne poročilo protikorupcijske komisije, ne razpad koalicije in ne izguba parlamentarne podpore ga več ne ganejo. Preprosto ostaja. Ne gre. In predvsem nastavlja na vseh položajih in na vseh ravneh svoje kadre, tako da bi, če bi bila sila, lahko vladal celo iz zapora. Kot so včasih mafijski botri. Pa ni nevarnosti, da bi se mu to lahko zgodilo, saj je vsaka sodna in nadzorna instanca, ki se zaroti proti njemu, takoj obglavljena.
Bolj zato, ker mu je v veselje, kot zato, ker bi bilo nujno, si po poštenih strojevodjih, sindikalistih in veteranih omišlja še pošteno civilno družbo, poštene mirovnike in celo mitinge resnice. Ikonografija, kot jo je svoj čas gojil Milošević. Tako bodo na sam kulturni praznik v Ljubljano na Kongresni trg zvozili mitingaše, s katerimi bodo prehiteli pred tem napovedano tretjo vseslovensko vstajo. Pa še z bogatim kulturnim programom žugajo. Gre jim verjeti. Lansko leto so ga kar nekajkrat demonstrirali. Mahanje s papirčki, zanosni patriotizem, domačijski meh in strumni korak … In pred dnevi se je z daljšim zapisom v sobotni ediciji oglasil dalj časa zamrznjeni Janšev pošteni mirovnik, da bi povedal, kdo vse ni in kaj vse ni avtentična civilna družba in alternativa. Iz istih razlogov sta se začela okrog vstajnikov gibati dva »civilnika« iz Gibanja odgovornih. Enega od njiju bodo celo nesebično delegirali kot bratsko pomoč indolentni ljudski stranki.
… Ja, nekako tako, kot da bi lisico zadolžil, da čuva kokoši. Ali Janšo, da bdi nad proračunom. Kot da bi imeli moraste sanje, da je Janša postal minister za finance. In ko bi se zbudili, bi ugotovili, da je to zares postal.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.