Po gospodarju še »gazda«?

Vlado Miheljak

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Dva leva

»Vidim se kot operativec med vlečnimi konji bodoče vlade … Treba je iti na teren, Slovenija potrebuje operativce, države ne morejo več voditi profesorji. … Moram biti v prvi vrsti, ob sebi hočem imeti najboljše strokovnjake. … Slovenija potrebuje ’gazdo’, človeka, ki je sposoben sprejemati odločitve. Razvojno politiko morajo voditi ljudje, ki so že nekaj naredili.«
— Gašpar Gašpar Mišić napoveduje ero novega gospodarja (Finance, 25. 2. 2013)

»Na katerih volitvah že je bil izvoljen Odbor za pravično in solidarno družbo, da postavlja ultimate neposredno izvoljenemu predsedniku RS?«
— Tako se v tvitu sprašuje Ljubica Jelušič, ki ni bila izvoljena v DZ, ampak je vstopila vanj kot nadomestna poslanka

Kdor ima še toliko trpežen želodec, da lahko spremlja zadnja govorjenja in tvitanja Janeza Jaše, lahko ugotavlja, da odhaja tako, kot je politično živel. Namreč grobo, arogantno, poln podtikanj, laži, falsificiranj. Le da v zadnji fazi niso na tapeti direktni nasprotniki, verjetno sovražniki, ampak dovčerajšnji partnerji. Na predsednika Državljanske liste je nalepil etiketo »virantovanja«, od korektnega Žerjava se je poslovil kar s tvitom (»Vlado je zapustil najslabši minister za gospodarstvo v zgodovini Slovenije.«). Torej, Janša je imel v svoji vladi najslabšega ministra vseh časov, in to je obelodanil takrat, ko sta se razšla.

Že to neodgovorno kadrovanje in nereagiranje na prostovoljni odhod ministra sta zadostna razloga za nezaupnico premieru. Res obupno. A naj se tako Virant kot Žerjav in Erjavec vprašajo, kako so lahko najprej podprli, potem pa vzdrževali oblast očitnega samodržca, grobega avtoritarca. Je mar postal sporen šele v zadnjih tednih? Je bil na začetku mandata kaj drugačen? Vsi partnerji si bodo morali solidarno deliti odgovornost za vladavino po vsebinskih in formalnih merilih najslabšega premiera. Edini veliki uspeh (pokojninska reforma) je dejansko uspeh opozicije. Zakaj? Zato ker je sprejela pokojninsko reformo Janševe vlade, potem ko je skoraj identično v prejšnjem mandatu Janševa opozicija zavrnila. Ne glede na to je Janša za seboj pustil pogorišče.

A ključni niso Janševi odnosi do partnerjev, ampak odnos do javnosti in predvsem odnos do pravne države. Državo je vodil človek, ki denimo ne poravnava obveznosti iz pravnomočnih sodb. Ko je Damjanić zmagal v pravdi, je polnomočna sodba naložila Janši plačilo 5000 evrov, česar pa ni poravnal mesece po izteku, zato so mu obveznosti poravnali z rubežem. Koliko evropskih premierov ima takšno epizodo zapisano v svojem CV-ju? Verjetno nobeden. In povrh se praktično ne udeležuje sodnih postopkov v hudo obremenjujoči korupcijski aferi. Sam ali prek svojih oprod sistematično zmerja institucije pravne države in njih predstavnike.

V redu, to smo spremljali, ugotavljali, na to opozarjali. A sedaj prihajajo na potezo drugi. Bratuškova je zagrizla v kislo jabolko. Kajti na pogorišču uničene države je Janša v svoji vojaški maniri v zadnjih tednih razporedil, neredko nekvalificirane, strankarske kadre kot gosto posejano minsko polje. Kamorkoli bo stopila, kakorkoli se bo obrnila nova vlada, bo počilo. Razminiranje pa traja običajno veliko dlje kot same vojne. A Bratuškova zato ne bo dobila nobenega popusta. Ni čas za razprodaje. Te so že zdavnaj mimo. Zato bo že v naslednjih dneh jasno, na kaj lahko računamo. Najprej glede ciljev. Javnost ni šla na ulice in trge zgolj zaradi Janše. In ne bo prenehala z njegovim odhodom v opozicijo ali morda celo na smetišče zgodovine. Šele ko bosta potencialna nova vlada in koalicija definirali »vozni red« in ciljni datum predčasnih volitev, bo jasno, ali lahko računata na obnovljeno podporo javnosti. Predvsem pa bo pomembno, kako bo Bratuškova skušala sestaviti vlado. Če se bodo v koalicijo nagnetli praviloma strokovno nekvalificirani predsedniki strank ali kalibri, kot sta Mišić ali Jelušičeva, bo ta vlada imela od prvega dne probleme sama s seboj in z javnostjo. Najbrž je težko narediti ovinek čez predsednike oz. ključne akterje strank, a z njimi ni mogoče delati resne vlade. Zato ponavljam svoj predlog izpred precej časa, da naj sedijo v vladi kot podpredsedniki ali ministri brez listnice, z dobrimi plačami, s tajnicami, fikusi in iPadi (brez pravice tvitanja!). To je za državo še vedno ceneje, kot če bi nekompetentni prevzemali resorje in zadolžitve. Vsekakor pa bi bilo zelo, zelo slabo, če bi denimo postala ponovno članica vlade Jelušičeva, ki je že v času Pahorja vodila vojaški resor tako, kot da je na oblasti Janša. Ali Mišić, ki meni, da Slovenija rabi novega gospodarja, gospodarico. »Gazdo«, kot pravi. Kot da ni že dovolj, da smo za novega predsednika državnega zbora izvolili človeka, ki je v nekem kritičnem trenutku grobo kršil človekove pravice, da bi rešil sebe kot župana občine Kočevje, v katero so nameravali naseliti »cigane«.

Torej, potem ko smo se starega gospodarja tako težko rešili, bi nam nekateri podtaknili novega. Slovenija je utrujena in izčrpana od gospodarjev. In sedaj nam slovenski pozitivci iščejo »gazde«.