Paradoks zadnjega ljudožerca

Vlado Miheljak

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Želim, da se jim da možnost, da častno odidejo s položajev, ki so jih zasedli nečastno.«
— Bratuškova se ubada z vprašanjem, kako pojesti ljudožerca, ne da bi se to poznalo

Vsak revolveraš, časten ali nečasten, ve, da bo prej ali slej v spopadu kdo hitrejši, spretnejši. Skratka, da bo na koncu pokošen. A vsak si želi čim lepšo smrt. Tako epsko, da se bo o njej še dolgo govorilo. Janša, ki razmišlja o vsem skozi optiko velikih revolveraških spopadov, je verjetno hudo razočaran. Kot je slikovito opisal moj prijatelj, je verjetno računal, da bo v usodnem spopadu stal nasproti nekdo v rangu Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, bratov Clanton, pa se mu je nasproti postavila neka mlajša, do zadnjih volitev širši javnosti neznana poslanka, ki so jo v krogu SDS še nekaj dni prej seksistično zaničevali. A izgubil je bolj gladko, bolj prepričljivo, kot če bi se soočil z Jankovićem, ki bi ga brez težav priznal kot realnega tekmeca. Sedaj te frustracije, sicer sam izpričan ponarejevalec, zdravi tako, da si na vsak način prizadeva prepričati javnost o falzificiranem magisteriju nove mandatarke. Zdi se, da je v ta projekt vložil vse intelektualne in medijske vire, ki so mu ta čas še na voljo. Nisem prepričan, da uspešno.

Bratuškova bo imela v naslednjih dneh veliko težjih problemov, kot sta Janševa frustracija in maščevalnost. Čeprav gre v novi potencialni koaliciji za vse prej kot kompatibilno druščino, se zdi, da bodo nekatere na videz nerešljive teme še najlažji problem. Denimo državni holding in slaba banka. Kako so pri teh temah našli kompromis, sicer ni jasno. Bo rezultat kompromisa med SD in DL nekoliko manj slaba banka? Na pol slaba banka?

Večji problem je kadrovski. Po eni strani vprašanje sestave vlade. Kot sedaj kaže, se bo zgodilo tisto najslabše. Da bodo ministrska mesta zasedli v glavnem nekvalificirani predsedniki strank, in sodeč po imenih, ki jih preigravajo v medijih, bodo sporni tudi nekateri drugi ministri. Če bo tako, če bo Bratuškova privolila v te kravje kupčije, ji bo že na začetku spodletelo. A tu za zdaj še ima možnost korekcije, torej da izrine predsednike strank iz vlade ali vsaj na status ministrov brez listnice. Vse v korist strokovnjakov. Veliko težje bo s kadri, ki jih bodoča vlada ni izbirala, jih pa po nestrokovnih, zgolj političnih in lojalnostnih merilih Janša sistematično nastavlja in jih še bo vse do zadnjega diha. Če se jih Bratuškova ne reši, bo izgubila, še preden bo začela. Če se jih skuša rešiti, se bo ujela za lastni rep. Namreč vprašanje, kako dokončati, presekati zgodbo političnega kadrovanja, je res težko. Spominja na znano šalo o dveh plemenskih poglavarjih, v kateri eden reče drugemu. »Pri nas ni več ljudožercev.« Drugi se čudi: »Kako pa vam je to uspelo?« Pa mu prvi odgovori: »Včeraj smo zadnjega požrli.« Torej, ljudožerce odpraviš tako, da jih poješ. Nihče ne ve, kako se tega lotiti drugače, bolj elegantno, manj posledično.

A najtežje bo za Bratuškovo vprašanje odnosa do kritične, vstajniške javnosti. In obratno. Javnost se je znašla pred dilemo, kako naprej. Kako se odzvati na Bratuškovo in novo vlado? Prav veliko manevrskega prostora ne ostaja ne za Bratuškovo ne za civilne vstajniške iniciative. Odhod, pravzaprav izgon samodržca, ki se je oklepal oblasti in kadroval, še ko je že popolnoma izgubil zaupanje javnosti ter doživel konstruktivno nezaupnico v parlamentu, je velika zmaga, ni pa rešitev. Je zgolj izpolnjen pogoj za začetek reševanja nakopičenih težav. Rešitev pa ni v tem, da se vstajnikom in civilni družbi ponudi ministrski resor kulture in se ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve »podaljša« za enake možnosti. To so ko-

zmetične spremembe. In če Bratuškova in njena koalicija zares iščeta dialog, ne pa nateg, bi se morala obvezati, da bosta vsebinsko in terminsko definirali cilje. Prednostno zaščititi interese države pred Janševim plenjenjem, kadrovskim lomastenjem in uničevanjem stebrov socialne države. A če je oziroma ker je onkraj samodržca izgubila zaupanje javnosti tudi celotna politična elita in vrhnje predstavniško telo, ni druge rešitve kot ponovne predčasne volitve. Ki se morajo zgoditi v nekem realnem času. Ne prezgodaj in ne prepozno. Problem je, da tudi vstajniške skupine nimajo realnih pogledov na primeren čas. Nekateri so zelo zanosni in samozavestni. Češ, pojdimo na volitve takoj. Če bi se to zares zgodilo, bi protestniški potencial zagotovo doživel brodolom. Hudo streznitev. Še zlasti, ker se že sedaj, ko še nič ni doseženo, prerekajo, kdo skuša ugrabiti, prisvojiti protestno energijo. Krilatica, da bi se morali preostali akterji umakniti »novim obrazom«, je skrajno antipolitična, nevarno demagoška: ne vodi k širjenju, ampak k oženju meja demokracije. Prostor demokracije je polno odprt ali pa je ni – demokracije namreč.

Prehitro odpiranje šampanjcev lahko pripelje do glavobola. Po bolečem treznjenju lahko vstajniška javnost ugotovi, da ni dosegla ničesar.

Hočem povedati, da razlogi za proteste še niso izčrpani.