Država v državi

Bernard Nežmah

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Pamflet

Včasih je bilo treba na božjo pot in na romanjih je hromi čudežno shodil in slepi spregledal. Danes pa zadošča padec Janševe vlade in čudeži kar dežujejo. Predsednik SD Igor Lukšič je še nedavno pozival na predčasne volitve, zdaj pa njegovi zagovarjajo formiranje nove vladajoče koalicije s čim daljšim mandatom. Še več, če so državni Holding doslej označevali za rop stoletja, so zdaj pripravljeni skleniti kompromis z Virantovo DL, po katerem bosta Slaba banka in Holding ostala še naprej prioritetni instituciji. Mesto v vladi ima pač čudodelne učinke: nekdanji jastrebi v hipu gostolijo kot golobčki.

Čeravno je ta hip v Rimu, ko v velikem trenutku svoje kariere

izbira novega papeža, se v srcu veseli kardinal Franc Rode. Pred desetletjem in pol je z duhovitim sarkazmom dokazoval, kako je Slovenija kljub vsemu religiozna država, če ne drugače, pa s pieteto do mrtvih, ki jih svojci ne mečejo v smeti, ampak spoštljivo pokopljejo na svetih prostorih, kot so pokopališča. V Sloveniji je namreč naenkrat zavladalo dušebrižništvo, ko dnevno poslušamo, kako bi se morali obnašati politiki in župani, v parlamentu in državnem svetu pa snujejo nove in nove moralne kodekse.

Celo Klemenčičeva KPK se obnaša kot moralni zapovednik, ko tedensko razglaša, kaj je koruptivno tveganje, torej: kaj je prav in kaj narobe. V to igro se je tako vživela, da je pred dnevi izrekla doneče besede o državnih bankah kot leglu korupcije. Ocena niti ni nova, sociolog Urban Vehovar o tem pripoveduje že leta. Celo poslanci že dolgo napovedujejo ustanovitev parlamentarne komisije, ki bo preiskovala bančna posojila.

Vrste preiskovalcev in moralnih očetov se množijo iz dneva v dan. Toda v pravni državi se s tem ukvarjajo organi pregona. In NPU je že pred meseci izvedla preiskave v NKBM, pred slabim letom v preiskavi pridržala ljubljanskega župana zaradi očitkov finančnih malverzacij. Najbolj strokovna in kadrovsko podkovana institucija že kar nekaj časa vneto odkriva in preiskuje kazniva dejanja milijonskih vrednosti, a ob njenih potezah se ni oglasila javna morala.

Ko NPU aretira politika, ne zadoni politična zahteva, da bi moral takoj odstopiti, ko pa predsednik KPK izreče mnenje o odstopu politikov, to postane božja beseda. A NPU sestavljajo izkušeni kriminalisti, ki se že leta profesionalno ukvarjajo z odkrivanjem kriminala, medtem ko je bil pogoj za namestnika predsednika KPK visokošolska diploma in deset let delovne dobe. Toda KPK-ju pripisujejo strokovnost, ki desetkratno presega NPU!!?

Novi falot je sicer mariborski podžupan in županski kandidat Milan Mikec, ki je prostodušno priznal, da je hčerki omogočil službo v mestnem redarstvu. Vsekakor pomemben podatek za volivce, toda preseneča politični interes le za drobce. V igri so namreč plače od tisočaka naprej, kaj pa bi rekli za podjetje, ki je v enem letu ustvarilo 3 milijone čistega dobička, leto pred tem pa deset krat manj?

Genijalna tvrdka, ki ima veliko število zaposlenih strokovnjakov, bi zaslužila naziv »Gazela leta«, njen lastnik in menedžer pa najvišje ovacije. O njenem uspehu so res pisale »Finance«, ki pa so se čudile, saj firma sploh nima zaposlenih, eden njenih lastnikov pa je sin nekdanjega premiera Antona Ropa. A reč je še bolj pomenljiva: čudežno podjetje je leta 2010 z državnimi podjetji sklenilo za skoraj 2,8 milijona poslov, medtem ko leto pozneje za 280 tisoč, leto poprej pa za 240 tisočakov. Te številke prinaša spletni Supervizor KPK, toda sama KPK je javnosti razkrila zgodbo o dveh otrocih, ki sta prišla do službe zavoljo moči dveh veljakov SDS, primera zaslužka skoraj treh milijonov na en mah na račun države pa ni obravnavala!?????

Ta komisija ima sicer precej težav z občutkom za mero: o očitkih korupcije v TEŠ 6, kjer se vrtijo milijarde, namreč ni predstavila svojega poročila. Seveda pa tudi osrednji dnevni mediji ravnajo podobno, plagiat je veliko bolj iskana tema naslovnic kot večmilijonski misterijozni tok denarja.

A na vladavino se pripravlja nova mandatarka. O njenem pomenu za položaj žensk je bilo veliko napisanega, toda kako deluje oblast pod vodstvom »Pozitivne Slovenije«? Zadnji veliki uspeh je uvedba WiFreeLjubljana, sistema, ki omogoča brezplačno dostopanje do interneta v glavnem mestu. Čudovito, pa vendar z resno napako: v omrežje je moč dostopati le v središču Ljubljane. Kaj pa drugod po Ljubljani, sredi Šiške in Bežigrada, v Mostah, na Viču? Nak, tu pa ne bo šlo. Kot če bi mesto objavilo veselo vest, da so v samem središču napeljali vodovod, medtem ko bo drugih delih mesta ljudje še naprej vlečejo vedra iz vodnjakov!????

Reč ni novum, tudi akcija Bicikelj je že leta prikazovana kot veliki projekt, ki pa s kolesi povezuje le manjši teritorij, ne da bi ga razširili po celotnem mestu. No, lahko smo tudi dobrohotni in rečemo, da je to šele začetek. Toda v tem primeru bi od mestne oblasti, ki upravlja z denarjem vseh mestnih davkoplačevalcev, pričakovali natančno napoved, kdaj bodo sistemi a la WiFreeLjubljana in Bicikelj kapilarno povezali večinski teritorij mesta.

Skratka, »Pozitivna Slovenija« vlada po principu apartheida, ki v osnovi deli meščane na privilegirane in odrinjene. In kaj na to poreče mandatarka Alenka Bratušek, ki naj bi vladala vsej Sloveniji? Nič, pač pa smo slišali vodjo SD Lukšiča, ki je napovedal, da bo v novi vladi nujen nadzor nad vsemi posli med državo in Jankovićevo mestno oblastjo. Bomo torej dobili posebnega ministra za »Ljubljano«, ki bo kontrolor pretakanja proračuna vseh državljanov v središče prestolnice?