Težka dilema

Heni Erceg

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Hrvaška

V malo več kot letu dni so hrvaško vlado zapustili štirje ministri, te dni pa je odšel še peti. Odhajali so, ker so si privoščili različno neprimerno ravnanje, prometno nesrečo, nasprotje interesov, zagotavljanje poslov prijateljem ali, tako kot zadnji, minister za turizem, špekulacijo z velikim zemljiščem v Istri; klasičen, donosen posel nakupa poceni kmetijskega zemljišča, nato spremembe njegove namembnosti v zazidljivo zemljišče in nazadnje preprodaje za nekajkrat višji znesek.

Pet ministrov v že tako ali tako krhki koalicijski vladi ni malo in vsekakor odstop toliko ministrov očitno razkrije mračno dejstvo, da so razlike med tako imenovanimi socialdemokrati in nacionalističnimi konservativci majhne, kajti tudi zdajšnja vlada se kaže zgolj kakor skupina neživljenjskih tranzicijskih likov, ki politiko doživljajo predvsem kot dirko za osebnimi koristmi in ne vidijo nič spornega v mešanju svojih javnih funkcij in zasebnih poslov. V takšnih razmerah, za katere so značilni nenehni pretresi, neprestano kadrovanje in medsebojno izsiljevanje koalicijskih partnerjev, se oblast ukvarja izključno sama s sabo ali pa se izčrpava s kontraproduktivnim korenitim zmanjševanjem stroškov, čeprav zdaj že evropski ekonomski »modreci« ugotavljajo, da to ni prava pot za izhod iz krize.

In medtem ko država drsi v neželeno, katastrofalno smer, bi vlada najraje videla volka sitega in kozo celo, zato se loteva uravnoteževanja navad tukajšnjega divjega neoliberalnega trga in socialnega miru. Prav vladajoči socialdemokrati so v tej svoji izgubljenosti omogočili izjemno živahnost velikim skupinam desničarskih političnih strašil, tako da imamo težave celo, če hočemo samo našteti, kaj vse – kot na primer mesije, sekte, vrači – se oglaša z zamislimi o rušenju vlade in s ponujanjem predlogov za rešitev države. Intelektualci splošne prakse, izkoriščevalci vsesplošnega brezupa, oslabeli podporniki Tuđmanove diktature zdaj zagovarjajo takojšnje oblikovanje »narodne strokovne vlade«, katere glavna referenca bi morala biti »narodna zavest« in vse, kar k temu sodi, najprej pa seveda zahtevajo odpravo svobodnega demokratičnega odločanja kot menda izrabljenega političnega modela.

Akcije destabiliziranja vlade so se kakopak lotili tudi fundamentalisti iz Hrvaške demokratične skupnosti, najmočnejše opozicijske stranke, ki so jo pravkar osvežili stari skorumpirani kadri in zastavonoše razvpitih tajnih služb, zato ta zlovešča ekipa brez vsakršne zamisli za reševanje krize zgolj vnaša še večje nelagodje na že tako ali tako nestabilno politično prizorišče.

Potem so se od nekod, iz davne temačne preteklosti, oglasili še tipi s častniškimi kapami, imenovani Hrvaški generalski zbor, in se razglasili za poosebljenje narodne zavesti. Kar 48 jih je sporočilo javnosti, da imajo dovolj sedanje vlade, da ne mislijo še naprej gledati, kako se uničuje tisto, kar so »ustvarjali«, in da je zaradi moralne in gospodarske krize potrebna odločna vojaška akcija. To pomeni izredne razmere. Kajti ta oblast, pravijo, dela vse »v nasprotju z načeli, zaradi katerih so se vojskovali«, poleg tega je Hrvaška »izpostavljena agresiji od znotraj«, zato so oni, »generali«, to se razume, pripravljeni spet osvobajati državo, čeprav tokrat njihov nasprotnik ne bi bil zunanji, ampak »notranji sovražnik«. Na srečo za zdaj ne mislijo uporabiti orožja, ampak bodo, kot pravijo, »razbijali ped za pedjo, dokler se zid ne zruši«. Degradirani častniki na svojem pretečem zborovanju seveda niso zamudili priložnosti za izražanje obžalovanja, ker med njimi ni bilo tovarišev, ki so v Haagu, torej čakajo na sojenje za hude vojne zločine. Potem pa je ta enota elitnih fašistov razglasila, da se mastnim bančnim računom in ogromnim pokojninam – v glavnem pridobljenim na podlagi izmišljenih medvojnih biografij – navkljub namerava še naprej dejavno ukvarjati s politiko.

Kako je vendar mogoče, da je ta dokaj številna skupina vojnih dobičkarjev, ki jo je pred desetimi leti prisilno upokojil tedanji predsednik države Stjepan Mesić, in to prav zaradi zlorabe vojaških sil, spet politično oživela? Ker so bili njeni člani deležni svojevrstne pomilostitve sedanjega predsednika republike – nečimrno zaposlenega zgolj z zbiranjem točk, ki naj bi dokazovale njegovo priljubljenost, pa čeprav med moralno oporečnimi. Nedavno jih je sprejel v svojem kabinetu, jih ceremonialno postavil v postroj in s tem v resnici izničil odločitev predhodnika. V tem ni videl »militarizacije politike«, kajti gosti v vojaških uniformah so delovali v prid priložnostni nacionalistični koheziji, zdaj pa je, kot edini pametni v norišnici, njihovo zahtevo po uvedbi izrednih razmer demagoško razglasil prav za »neprimerno militarizacijo politike«.

Nesojena vojaška hunta se torej razglaša za izvedensko skupino, se hvali s poznavanjem »vojnega menedžmenta« in z »iznajdljivostjo v kriznih razmerah«, čeprav v resnici poskuša le napraviti zmedo, premier pa vztraja izključno pri politični vladi, kajti vsi njegovi ministri naj bi bili menda veliki strokovnjaki. Samo, kakopak, njihova strokovnost nikakor ne more priti do izraza. Kakorkoli že, na delu je nevarno družbeno polariziranje, ki ga proizvaja na eni strani popolnoma amaterska oblast, na drugi različne prikazni, ozaljšane z nacionalnimi simboli ali vojaškimi čini, ki vse po vrsti kličejo k uničenju. In kaj zdaj? Zagovarjati presežek oblasti in nenehno kompromitiranje demokracije, za katero vztrajno skrbi idejno nedefinirana in nesposobna politična vlada, ali intelektualni in moralni primanjkljaj, ki ga ponujajo brezštevilne skupine strokovnjaških pavlih? Res težka dilema.