Cenzura spomina
Sistemsko cenzuriranje zgodovine in molk o vojnih zločinih se dolgoročno ne izplačata, zato bodo otroci odrasli z bremenom laži, pozneje pa bodo vsaj nekateri izmed njih vztrajno iskali prave odgovore.
Nekaterim narodom, na primer Hrvatom, so nenavadno ljuba morišča in pokopališča, čeprav ne vsa. Samo izbrana, tista, kjer so umirali in so pokopani njihovi sonarodnjaki. Ljubijo svojo zgodovino, toda z njo se ne ukvarjajo zgodovinarji, ampak politiki. Obožujejo jame, ki pa jih ne raziskujejo speleologi, ampak poklicni politični iskalci posmrtnih ostankov »naših« junakov. Kosti drugih so kakopak vedno brez vrednosti, ker so kosti sovražnikov. Zaradi prenagljene selektivne izbire zgolj nekaterih »sijajnih« zgodovinskih toponimov so seveda celotne generacije mladih prikrajšane za pomembno pravico, da pogledajo preteklosti v oči, zelo uspešno pa se proizvaja patološka ljubezen do domovine, brezpogojna ljubezen, osvobojena vsakršnega razmišljanja o vlogi, ki so jo med vojno ali v času diktature odigrali nacija, država, naši lastni očetje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.