Biti minister

Bernard Nežmah

22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Pamflet

Stoletje nazaj je srbski komediograf Branislav Nušić napisal dramo »Gospa ministrica«, v kateri je karikiral ženo ministra, ki je svoj položaj vzela dobesedno in se čeprav le ministrova žena začela predstavljati in obnašati, kot da bi bila sama ministrica. Slovenska javnost je delo jemala še s posebnim aspektom, zgražala se je namreč nad »srbskimi posli« v politiki. In ustanovitev slovenske države je izhajala prav iz drugačnega razumevanja politike, ki naj bi prineslo drugačno razumevanje demokracije in političnega odločanja.

Izvoljena je torej nova vlada, ki jo bo vodila gospa Alenka Bratušek. Posebej sta vzpostavljeni dve najpomembnejši značilnosti: da imamo prvič žensko za premierko in da je vlada po povprečni starosti ministrskega zbora daleč najmlajša doslej. A kakšna kriterija sta biti ženska in biti mlad?

V gradbeništvu, ki je mačistična panoga, so bili direktorji velikih podjetjih običajno moški, pred leti pa je postala generalna direktorica »Vegrada« ženska. Je bil to trenutek za slavje, za zmago nad moškim šovinizmom v gradbeništvu? Podjetje je direktorica Hilda Tovšakova pripeljala v stečaj, sama pa je končala na sodišču, v preiskovalnem zaporu, njene metode pa veljajo za ene hujših oblik izkoriščanja delavcev in poslovnih goljufij. Seveda ne zato, ker je ženska, ampak biološki spol sam po sebi ne prinese več demokratičnosti. Konec koncev, če sta spola enakopravna, za nobenega ne moremo reči, da je bolj zveličaven od drugega. Tudi v Jugoslaviji je bila na začetku osemdesetih prvič v zgodovini postavljena ženska. In vlada Milke Planinc je doživela medijsko pozornost prav zaradi predsedničinega spola. A v zgodovino se je vpisala kot oblast, ki je vpeljala depozit, princip, ki je onemogočil svobodo gibanja. Če je tedaj državljan želel prestopiti državno mejo, je moral pred tem plačati depozit, skratka lepo vsoto tedanjih dinarjev.

Kriterij mladosti kot odlične ministrske lastnosti se morda zdi všečen, saj predpostavlja afirmacijo novih obrazov, teh, ki jih doslej ni bilo v izvršni politiki. Najbolj radikalen primer je poslanka »Pozitivne Slovenije« Tina Komel, ki je čez noč postala ministrica za Slovence po svetu. Kritike nekaterih, da je italijanskega rodu, so na ravni nacionalističnih sentimentov. Pri novi gospe ministrici bode v oči druga lastnost, kot je odsotnost kompetentnosti. Prvič v zgodovini so nam v biografiji ministra postregli s podatki, kje je gospa hodila v osnovno šolo, kje v gimnazijo. Zvedeli smo, da je delala v kasinoju, v zdravstveni zavarovalnici in v banki. Ni opravljala niti vodstvenih funkcij, ni bila v vrhu najmočnejše parlamentarne stranke, ni proučevala in objavljala strokovnih člankov. Doslej ni delala niti na področju izseljenstva in slovenskih manjšin v sosednjih državah. Njeno imenovanje je sicer revolucionarno, po tej logiki lahko postane minister kdorkoli. Spomniti se velja vlad Janeza Drnovška, katerih značilnost je bila, da je imela vedno ministre s težo. Takrat je bilo veliko presenečenje imenovanje Lucije Čok za šolsko ministrico. A gospa ni bila kdorkoli, bila je univerzitetna profesorica, torej persona, ki je bila vsekakor dober poznavalec šolstva.

Vseeno: smo torej dobili najbolj odprt princip, ki omogoča, da v državi izberemo najboljšega, ne glede na njegovo pozicijo v strankarski oz. strokovni eliti? Nikakor, izmed več tisoč državljanov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vprašanji povezovanja s Slovenci, ki bivajo zunaj matične države, smo dobili ministrico, katere joker je zgolj to, da je eno leto poslanka na listi »Pozitivne Slovenije«!????

Groteskno kadrovanje, ki ga doslej nismo poznali. Podobno novi obrambni minister Roman Jakič, ki se z zadevami vojaške organizacije doslej ni ukvarjal. Kolikor mu ne štejemo v strokovno kompetentnost dejstva, da se je v politični dobi Zorana Jankovića redno pojavljal na teve posnetkih kot slikovna kulisa, ki zvesto stoji ob vsakokratnem medijskem nastopu svojega vodje. Torej kot vojščak njegove medijske garde.

Še bolj usodna je pojava novega finančnega ministra Uroša Čuferja. Pred njim so bili prvi finančniki mag. Anton Rop, prof. Dušan Mramor, dr. Andrej Bajuk, dr. France Križanič, dr. Janez Šušteršič, na začetku države dr. Marko Kranjec. Vsak izmed njih je bil korifeja, naj si bo po politični moči, po profesorski teži, po idejah, ki jih je širil v svojih člankih in knjigah. Tokratni minister je bil na predstavitvi predvsem zadržan, ni govoril veliko o načinu dela, ne o vizijah, celo o zloglasnih bančnih kreditih je bil bizaren. Povedal je, da jih gre vzeti kot šolo, da jih ne bi v prihodnosti več ponovili. V trenutku, ko je vodenje državnih financ najbolj fatalna naloga v sodobni politični zgodovini, je postal finančni minister nekdo, ki se je doslej odlikoval le po tem, da je bil korekten in lojalen uradnik.

Še droben test. Si predstavljate, da bi po parlamentarnih volitvah 2011 osrednji mediji napovedali, da bodo ministrska mesta zasedli Komelova, Jakič in Čufer? Živa duša ne bi verjela, da je kaj takega možno. Danes je to realnost.

Zato je svetel primer prav Maribor, kjer je ljudski upor pripeljal do predčasnih volitev za mesto župana. Tam so kandidati največjih strank pogoreli, najmočnejša parlamentarna stranka »Pozitivna Slovenija« sploh ni imela županskega kandidata, zmagal je namreč predstavnik vstajnikov in profesor sociologije Andrej Fištravec. Je on najbolj odličen za mesto izvršnega vodje štajerske prestolnice?

Vsekakor predstavlja alternativno obliko politike, predvsem pa so ga izbrali volivci, kar je vseeno veliko bolj transparentno in razumno kot način formiranja aktualne slovenske vlade.