Čakajoč naš sabat

dr. Bogomir Kovač

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe in ciprska kriza na videz nimata ničesar skupnega. S Hrvaško se EU sredi leta širi na 28. članico, s Ciprom doživlja poglabljanje EU najbrž enega ključnih udarcev. Širitev EU še vedno povečuje njeno legitimnost, evrska dolžniška kriza napoveduje njen ekonomski konec. Evropa se bo morala v bližnji prihodnosti odločiti, ali EU ali evro, oboje skupaj postaja politično-ekonomsko nevzdržno. Stojimo med angleško vizijo EU kot skupnega svobodnega trga ter nemško predstavo evrskega elitnega kluba in dveh delov Evrope, germanske in drugotne. Nemci tako tretjič zapored, v slabih sto letih, pečatijo evropsko usodo. Namesto da bi postal Ciper zgled organiziranega izstopa iz evroobmočja, je postal simbol razkroja EU.

Slovenski parlamentarci so sila enotno podprli hrvaški vstop v EU, kar je nedvomno dobra novica za bilateralne odnose s sosednjo državo in spodbuda za enotno politično nastopanje v kriznih trenutkih. Hrvaška je nedvomno evropski projekt, ki ga že dolgo politično sponzorira prav Nemčija. Politiki so vešče zapeljali mejni spor v arbitražne vode in odložili problem LB, državljani in poslovneži na obeh straneh so si oddahnili. Vstop Hrvaške v EU nam prinaša vrsto prednosti evropskega skupnega trga, svobodnejše gibanje državljanov in lažje sklepanje poslov.

Očitno Slovenija nima težav, ko priznava nujnost in potrebnost širitve EU, zlasti na področju vseh mogočih državnih tvorb bivše Jugoslavije. To je naš pomemben politično-ekonomski strateški prostor.

Povsem drugače pa velja za ciprski sindrom, kjer naj bi Slovenija kljub različnosti delila njegovo končno usodo. To predstavlja področje monetarnega, fiskalnega in političnega poglabljanja EU. In tu ima Slovenija več težav. Razlog je preprost. Država, trdijo katastrofični mnenjski voditelji in vplivni politiki, je bankrotirala. V dveh mesecih bomo na kolenih, ker se ne moremo več zadolžiti, prihajata zloglasna »trojka« in vsiljeni program sprememb, od sanacije bank in fiskalne konsolidacije do privatizacije podjetij in reformiranja socialne države. Ničesar ni mogoče več storiti. Slovenija je v očeh tujega tiska postala tvegana država, kazen »finančnih trgov« sledi, apokalipsa je na dosegu roke.

EU v sedanji obliki in s takšnimi rešitvami preprosto ne more obstajati. Njeno institucionalno »poglabljanje« je zgrešeno, iz te krize EU ne more iziti, ker jo sama proizvaja.

Obstaja zakoreninjena predstava, da neizvajanje zapovedanih sprememb povečuje obrestne pribitke na finančnih trgih ter onemogoča financiranje države in biznisa. P. De Grauwe (2012) je pred časom dokazal nasprotno, pozitivna korelacija je med višjimi obrestmi in varčevalnimi ukrepi. Nemčija in Grčija sta vsak po svoje izvrsten primer. Prva nima varčevanja in ima nične pribitke, Grki so nasprotno leta 2011 privarčevali desetino BDP-ja in dobili najvišje. Obstajata dve razlagi. Višje obrestne mere so posledica nespoštovanja varčevanja, šibkih reform, prezadolženosti in nekonkurenčnosti … »Finančni trgi« zgolj beležijo te slabe novice in priporočajo rešitev, fiskalno konsolidacijo, reforme, privatizacijo … Obstaja še druga razlaga. Produkcija »katastrofične ekonomike« (Kotlikoff) seje strah in paniko ter dramatično vpliva na informacije, ki oblikujejo reakcije finančnih trgov. Manj so pomembna objektivna dejstva kot neumne izjave. Zato je rešitev v kredibilnih nastopih in odrešujoči vlogi centralne banke kot končnega posojilodajalca. ECB je jeseni to izpeljala in tedaj rešila Italijo, pri Cipru se je podredila interesom EK in Nemčije.

Napotek je torej jasen. Panika, strah in maničnost so star krizni kvas »finančnih trgov« (Kindleberger), pomirjata jih lahko pravi odmerek kredibilnih informacij in aktivnost centralne banke, ki je zgodovinsko namenjena reševanju inherentne finančne nestabilnosti kapitalizma. Problem EU so seveda institucije. Monetarna unija ne more odpraviti endogene dinamike politično-ekonomskih ciklov članic EU, skupni evro jih celo poglablja. Tudi nacionalni samodejni fiskalni stabilizatorji so brez moči, če jih omejujejo fiskalne zapovedi brez ustreznih centralnih fiskalnih transferjev. Preprosto, ECB je preveč centralizirana, da bi delovala do članic kot zadnji kreditor, hkrati pa je RU fiskalno preveč decentralizirana, da bi koordinacija politik lahko delovala. EMS je hibrid, ki se ni obnesel že na ravni MDS, »zlato fiskalno pravilo« je brezzobi tiger. Makroekonomska slika držav je vedno bolj divergentna, politična legitimnost EU pa vedno nižja.

EU v sedanji obliki in s takšnimi rešitvami preprosto ne more obstajati. Njeno institucionalno »poglabljanje« je zgrešeno, iz te krize EU ne more iziti, ker jo sama proizvaja. Vse njene dosedanje ekonomske rešitve so izpodbile njeno politično legitimnost in nasprotno. Vsa hotenja o »več EU«, z monetarno in fiskalno unijo, bančno in socialno, so z vsakim dejanjem A. Merkel dlje od cilja, o uradnem skrbniku evra J. Dijsselbloemu raje molčimo. Evro postaja grobar EU, ki jo lahko rešijo skupen trg, ločene nacionalne valute in povezani monetarni sistemi. Potrebujemo torej organizirani sestop evra. Toda za zdaj ima Nemčija z EU drugačne načrte.

Slovenska lekcija je jasna, če smo spregledali to igro. Šušteršičev zunanji oplesk ostaja, znotraj bodo potekale spremembe, upam, po drugačnih, bolj premišljenih poteh. Toda stopiti bo treba hitreje, jasneje in bolj učinkovito. Kajti ko se bo zamajala evropska hiša, bomo tako sami, kot smo bili leta 1991. Le da bo okoli nas kaos in mi zgolj šibak otok v njem. In tu je kanček upanja. Robinzonad smo vajeni, za vsakim Petkom pa pride tudi sobota. Naš sabat.