O thatcherizmu

dr. Bogomir Kovač

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Smrt Margaret Thatcher je obudil njen kult najvplivnejšega britanskega politika 20. stoletja. »Thatcherizem« simbolizira radikalen zasuk britanske družbe, neoliberalizem je prevladujoča političnoekonomska paradigma tudi po krizi 2007–2008. Danes potrebujemo več in ne manj thatcherizma, tako z vidika načina političnega vodenja kot tudi ekonomske politike, iz krize lahko pridemo z manj države in več trga, trdi The Economist. Toda zgodovinska dediščina Thatcherjeve je bolj zapletena, politično protislovna in z manj ekonomskih čudežev, razviti svet pa tiči v krizi prav zaradi neoliberalne politike, ki jo je tako goreče zagovarjala.

»Thatcherizem« je postal nekakšna politična metafora za tradicionalno moralno držo, dediščino liberalizma in poseben način vodenja države. Njene vrednote so ostale vpete v tradicionalni malomeščanski svet trdega podjetniškega dela, družinske skupnosti in anglikanskih verskih prepričanj rodnega Granthama. Prevladujoča liberalistična ideologija je pred njenim prevzemom konservativne stranke leta 1975 že prehodila dolgo pot, od Hayekove druščine Mont Perlin Society in čikaške ekonomske šole do dobro zastavljenega političnega marketinga mnenjskih think tankov (IEA, AEI …). Že leta 1970 so torijci v selsdonskem programu imeli jasno zmes monetarističnega antikeynesianizma, političnega radikalizma in mobilizacije volivcev.

Vse skupaj je bilo dovolj prepričljivo za volilno zmago Thatcherjeve konec sedemdesetih let.

Thatcherjeva je preprosto prišla v pravem času na pravo mesto. Bila je dovolj sveža in provokativna za senilno torijsko združbo okoli Heatha, dovolj dojemljiva za politični in osebni redizajn kreativnih direktorjev Saatchi&Saatchi in ravno prav perspektivna za veliko Murdochovo medijsko podporo v The Sun. Zvezda je bila preprosto rojena, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za njeno mitologizacijo. Naplavila jo je ekonomska kriza konec sedemdesetih, korporativni strah pred močno socialno državo in šibki laburisti, ki niso znali najti odgovorov na stagflacijo tedanje Velike Britanije (VB). Toda ključna je bila njena politična drža. Od samega začetka jo je gradila na spopadu s sovražniki, njen politični slog je postal mešanica avtoritarnosti in arogance, večnih spopadov in nepopustljivosti, tudi za ceno vojaških falklandskih operacij in ostre konfrontacije s »socialističnim duhom« EU.

Krvavemu Pinochetu je ostala zvesta do konca, tobačni gigant Phillip Morris ji je za sedemdesetletnico daroval milijon dolarjev. Kako ganljivo in povedno hkrati!

Zlom rudarskega štrajka in sindikatov (NUM) je bil za njeno politično kariero ključnega pomena. NUM je poosebljal položaj industrijske Anglije, vlogo proletariata in njegove razredne zavesti, povojni keynesianski konsenz in laburistično vizijo solidarnosti (britanski socializem). Thatcherjeva je nasprotno ponudila ostro kombinacijo ponudbene ekonomike, monetarizma in strukturnih reform. Zvišala je DDV in znižala neposredne davke, fiskalna konsolidacija proračuna je temeljila na drakonskih rezih izdatkov za državo blaginje, industrijska politika je subvencije podjetij zamenjala z množično privatizacijo. Navzven je vlada stavila na trgovinsko liberalizacijo in fleksibilen devizni režim funta. Deregulacija, vzpon storitvene ekonomije in finančnega biznisa so VB prinesli dobre ekonomske rezultate. V obdobju 1979–1990 se je povečala produktivnost, rast in tudi zaposlenost, znižal se je zaostanek za Francijo in tudi Nemčijo.

»Thatcherizem« je končno prinesel rešitev za t. i. britansko bolezen, relativno izgubljanje britanske konkurenčnosti in mednarodnega položaja po drugi svetovni vojni. Skrivnost britanskega ekonomskega vstajenja vendarle danes ne moremo pripisati zgolj novi vladni politiki M. Thatcher. V ozadju so postopna tehnološka prenova postindustrijskega biznisa, poslovni reinženiring podjetij zaradi tržne globalizacije, pa tudi izjemna rast finančnega sektorja. Hkrati pa je Thatcherjeva uničila angleško avtomobilsko industrijo, propadlo je jeklarstvo in ladjedelništvo, pa vrsta predelovalnih industrij, sesula se je mreža javnih transportnih organizacij, bolnišnic in šol, nekatere regije so razvojno obstale. Na koncu je bilo jasno, da je bil ekonomski uspeh zgrajen na omejevalni plačni politiki in zniževanju javnih storitev, da so se socialne razlike povečale, položaj srednjega razreda pa poslabšal.

Neoliberalizem Thatcherjeve je preprosto šel predaleč. Njen politični uspeh je zagotovo v tem, da je neoliberalizem iz intelektualne periferije pripeljala na zmagovalni politični oder. Pokopale so jo socialne in politične posledice ekonomskega uspeha. Politična cena je bila preprosto previsoka. Ko je zarezala v financiranje občin, komunalne pravice in lokalno samoupravo, so se ljudje uprli. Volilni davek, stara Friedmanova provokacija, je bila kaplja prek roba privatizacije javnega, vsiljevanja politične volje in zmerjanja vsevprek. Morala je prepustiti mandat bledemu Majorju, torijci pa so zatem izgubili tri volilne cikle zapored. Toda krvavemu Pinochetu je ostala zvesta do konca, tobačni gigant Phillip Morris ji je za sedemdesetletnico daroval milijon dolarjev. Kako ganljivo in povedno hkrati!

Thatcherjeva je padla, ker ni razumela politične cene svojih ekonomskih uspehov. Toda težava tiči drugod. Neoliberalizem je danes doktrina EU, sedanja kriza pa se rešuje s klasičnimi sredstvi »thatcherizma«. »Železna lady« je očitna frustracija evropskih politikov, ker je imela tisto, česar sami ne premorejo, odločnost in premočrtnost. Thatcherjeva je mrtva, toda njen duh še vedno živi. In to je problem in ne rešitev, če bi parafrazirali njenega prijatelja R. Reagana.