Grega Repovž

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Pravica do groba

Tisti teden, ko si je predsednik republike kupil ribico Princeska I.

Kaj je prav in kaj narobe? Se moramo res strinjati s pokopom kvizlinškega škofa Gregorija Rožmana v ljubljanski stolnici le zato, ker je to dejanje – in naš molk ob tem – znak elementarne človečnosti? Je zadržanost rimskokatoliške cerkve ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov v domovino in pogrebu dovolj, da rečemo, dobro, tudi mi moramo molčati ob tem – ker si pač vsak, naj bo slab ali dober, zasluži biti pokopan doma?

Vsak naj ima svoj mirni grob – vsak, tudi zločinec. Kaj pa zločinec, ki je v nacistična taborišča in smrt prek svoje organizacije napotoval svoje politične sovražnike in nasprotnike okupatorja? Pri Rožmanu namreč ne gre toliko za medijsko sicer izpostavljeno prisego Hitlerju, tisto simbolno dejanje mu je celo mogoče oprostiti. Problem je, ker Rožman in cerkev (ljubljanske pokrajine) z okupatorjem nista sodelovala le zato, ker je bilo takrat to ocenjeno kot oportuno, ampak ker so enako mislili. Še preden so v Slovenijo prišli fašisti in nacisti, so predstavniki katoliške milice lovili komuniste in druge nasprotnike režima. Za cerkev so bili namreč takrat večji problem kot nacistična okupacija komunisti in nato partizani. Z nacisti so z veseljem kohabitirali, komunisti niso bili dobri niti za domače zapore.

In to je odgovornost slovenske cerkve in takratnega prvega moža. Cerkev je prek svojih duhovnikov sodelovala tudi pri pripravi seznamov za deportacije, na primer v taborišče na otoku Rabu. Slovenska cerkev ima krvave roke. In krvave roke ima škof Rožman. Ne dobesedno, a zato nič manj.

A ker je bil povojni proces zoper Rožmana pravno zavržen, je bil kvizlinški škof pred leti formalno z razveljavitvijo povojne sodbe rehabilitiran. Pa to spreminja njegovo odgovornost? Spreminja odgovornost cerkve? Mar ni to le še dodatno napotilo, da bi bilo vsako nasprotovanje pokopu politikantstvo?

Še več. Mar ni že čas, da prenehamo cerkev ves čas opozarjati na njene zločine iz druge svetovne vojne in pred njo in na dejstvo, da je prav ljubljanska škofija pod vodstvom Gregorija Rožmana prestopila vse civilizacijske norme in postala operativna roka nacističnega režima? Mar ne pričakujemo enako, ko gre za vprašanje povojnih pobojev – da naj politična desnica že preneha z utemeljevanjem današnje kritike z zločini, ki so jih pred več kot 60 leti storili neki drugi ljudje, ki ne z današnjo levico ne s komunisti zadnje dobe pred demokratizacijo niso imeli nobene zveze?

Seveda bi lahko molčali in rekli: prav je, človeško je, pietetno je molčati in sprejeti pokop – če bi cerkev pred tem opravila tisto, kar je prav, kar je človeško, kar je pietetno. Ker je v resnici prav to, da je cerkev pripeljala Rožmana v domovino potiho, češ, iz tega ne bomo delali nobene zgodbe, ne bomo slavili njegovega prihoda, prevara. Prevara zato, ker bo že naslednji dan tam v stolnici grob škofa Rožmana, enak grobovom drugih škofov, enako neomadeževan, razbremenjen zločinov. In to je namen. Škofa ne bodo pokopali v družinski grobnici Rožmanov, nekje daleč od oči, ampak v ljubljanski stolnici. To je simbolično dejanje. To ni skromnost, zadržanost, celo zavedanje zločina. Ne bodo povabili politikov in ne bodo imeli govorov, pravi uradno sporočilo cerkve – s čimer se poskuša prikazati to kot odrekanje. Pa ni. Pokop želijo izpeljati potiho, nočejo dvigovati prahu. A ne zato, ker se sramujejo Rožmanovih dejanj, ampak zato, da se o njih ne bi preveč govorilo. To je vse.

A dejansko bi bilo prav, če bi kvizlinškega škofa pokopali v ljubljanski stolnici. Prav bi bilo, da je škof Rožman tam, kjer so drugi škofi. A če so oni tam kot spomin in zgodovina slovenske cerkve, kot njen ponos, bi moral biti Rožman pokopan v stolnici kot opomin. Morda bi se komu zdelo, da tako tudi je, a žal ni. Ker bi moral vsak, ki bi prišel v ljubljansko stolnico, vedeti, kdo je ta škof in kaj sta storila on in cerkev. Ta grob bi moral biti tam zato, ker bi z njim cerkev priznavala svoj zločin in se kesala, ne pa nasprotno – da bi ga še naprej prikrivala. Pred cerkvijo bi moral stati opazen in neizprosen spomenik, ki bi ga v imenu kesanja postavila sama cerkev.

Če bi slovenska cerkev zmogla priznati ta zločin in ga prevzeti nase, bi s tem stopila na pot sprave. Ampak kaj, ko slovenska cerkev sledi drugim ciljem. In zato tudi njena moč v državi izhaja iz njene politične in ekonomske moči, ne pa iz moralne.