Grega Repovž

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Vabilo

Ko je v javnost prišlo vabilo predsednika državnega zbora Janka Vebra civilni družbi na pogovor o spremembah ustavnih določil o referendumu, se je zdelo, kot da gre za neslano šalo, za papir, ki ga je nekdo sfabriciral, da bi Vebra in sedanjo koalicijo postavil v skrajno zanikrno luč. A žal je šlo za resen in verodostojen dokument.

Na pogovor namreč Veber (oziroma državni zbor) ni povabil najlegitimnejših in najbolj reprezentativnih predstavnikov civilne družbe, kot bi pričakovali, na primer sindikatov pa uglednih vodij različnih civilnih združenj in organizacij, seveda tudi ne vodij raznih vstajniških skupin. Kot pogojno reprezentativna lahko omenimo le borca zoper TEŠ6 Vilija Kovačiča in predstavnika vstajniškega gibanja Uroša Lubeja. Pogojno ne zato, ker sama ne bi bila dovolj reprezentativna, ampak ker so umanjkali vsi drugi. Te so dodali šele, ko je v javnosti že završalo. Pretežni del povabljenih pa so predstavljali ljudje s skrajnimi stališči, za katere naj bi v resni državi s strani oblasti veljala ničelna toleranca: na primer Andrej Šiško, nekdanji vodja navijaške skupine Viole in predsednik nacionalističnega društva Hervardi, in Aleš Primc, vodja kampanje proti družinskemu zakoniku. To je faux pas.

Veber je sicer tisti poslanec DZ, ki je, ko je bil župan Kočevja, leta 2006 krajane pozival na protestne shode proti nameravani selitvi romske družine Strojan v občino – pri čemer je kasneje v postopku pred sodiščem zanikal, da je bil to njegov namen, da je bil, z drugimi besedami, narobe interpretiran. A še zlasti glede na to izkušnjo bi moral biti toliko bolj pozoren in občutljiv, pa je kot predsednik državnega zbora tem ljudem dal veljavo na državni ravni. In če bi res mislil, da ga je tudi tokrat polomil, bi vabilo vsaj preklical – pa tega ni storil. V sredo so nasproti njega sedeli ljudje, ki načrtno in zavestno širijo nestrpnost do manjšin in drugačnih. V pogovoru o ustavnih spremembah je dal besedo ljudem, katerih stališča so v neposrednem nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli.

A ne gre le za to. Vabilo daje slutiti, da politika res ni razumela, da se je civilna družba v Sloveniji v zadnjem času preoblikovala in predvsem reaktivirala. Naj jim (politikom) torej pojasnimo: zadnje mesece predvsem v Ljubljani in Mariboru potekajo shodi in protesti državljanov z izredno veliko udeležbo. Na največjem protestu zoper sedanjo politično elito je bilo uradno zbranih več kot 20 tisoč ljudi. Ti zahtevajo drugačno politiko. Zahtevajo vključenost državljanov v odločanje. Zahtevajo predčasne volitve. Zaradi teh protestov je med drugim padla vlada Janeza Janše. Posledica teh protestov je oblikovanje skupin, ki nameravajo ustanoviti nove politične stranke. Z drugimi besedami: od konca osemdesetih let Slovenija ni imela tako resne in aktivne civilne družbe. Ta civilna družba ima celo neuradno ime: vstajniško gibanje. Zaradi tega gibanja je sedanja koalicija obljubila, da bo s civilno družbo sodelovala, med drugim je predsednica vlade Alenka Bratušek v svoj kabinet za državno sekretarko imenovala Tamaro Vonta, ki naj bi oblikovala nov sistem dogovarjanja s civilno družbo. Ali še bolj grobo rečeno: ko je konec osemdesetih let v Sloveniji nazadnje nastala tako močna civilna družba, je še partija, ki je v rokah imela vse vzvode oblasti, vedela, da se mora z njo resno pogovarjati. Da je vrag vzel šalo.

Vabilo predsednika državnega zbora je razkrilo, da bo politika poskušala storiti vse, da bi ta nova civilna družba zvodenela, ni ji pripravljena dati njenega mesta v družbi. Namesto da bi se z njo povezala, sestavila novo družbeno pogodbo, zgradila nov red notranjih odnosov v družbi, je politika nastopila proti njej. Kar lahko razumemo tudi kot vabilo – na naslednje proteste zoper to politiko.