Idealna država

Heni Erceg

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Ovir ni več, trdi oreh je strt, Slovenija je ratificirala hrvaški sporazum z Evropsko unijo, ta pa je – dobra učiteljica, kakršna je – Hrvaški priznala, da je maturo uspešno opravila. Resda je učiteljica pri nekaterih slabih ocenah zamižala na eno oko, a vendarle, še malo pa bomo tam, kamor »že od vekov sodimo«, daleč od Balkana, v srečni in cvetoči Evropi. Toda zakaj so potem Hrvatje tako obupani, zakaj ne verjamejo v med in mleko, ki se jim bosta cedila takoj po 1. juliju in veliki fešti, s katero bodo politične elite zaznamovale vstop države v EU? Danes se zdi, da bi večina na vprašanje, ali želi vstopiti v to skupnost, odgovorila, da ne želi vstopati nikamor več, še več, da želi čim prej izstopiti. In to najprej kar iz svoje kože.

Kajti čeprav so državljane seznanjali izključno s prednostmi EU, so ti vendarle ugotovili, da je za Bruselj pomembnejše od korupcije, vseh človekovih in manjšinskih pravic ali katastrofalnih razmer v pravosodju, kako omejiti domnevno preobsežne delavske pravice in privatizirati še tisto malo preostale družbene lastnine, predvsem menda drage in potratne ladjedelnice. Tako se je zadnji hip, pred volitvami v evropski parlament – te, mimogrede povedano, tu ne zanimajo žive duše, razen samih politikov – končala tudi zgodba o lastninjenju Brodosplita. Nekdanji proizvodni velikan je dobil novega lastnika, sicer trgovca z žeblji in železnino iz mesteca v bližini Zagreba. Ta o ladjah nima pojma, zato pa je dobro poučen o vražji mentaliteti ladjedelničarjev, ki so vsi sami lopovi in »luftarji«, zaradi česar je, da bi ladjedelnico obvaroval pred delavci, ki »popivajo, kadijo in kradejo«, tja pripeljal odred varnostnikov, pa tudi zasebne detektive, da bi zasledovali sindikalne voditelje in jim prisluškovali. Na podlagi tega jih je obtožil rovarjenja in nekaterim od njih prepovedal vstop v škver. Potem je predstavil nadvse podrobno izdelan načrt za restrukturiranje ladjedelnice, ki temelji v glavnem na množičnem odpuščanju delavcev.

Medtem ko si bruseljski uradniki od veselja manejo roke, ker bo temeljito zatiranje delavskih in socialnih pravic omogočilo velepomembni »pretok kapitala«, in so nadvse zadovoljni z razvojem demokracije in državljanskih pravic, pa je te dni osrednji zagrebški trg zasedla velika množica Hrvatov v vojaških uniformah; bilo jih je nekaj deset tisoč. Tam so kričali in divjali zaradi sklepa o uvedbi dvojezičnih tabel v Vukovarju. Program tako imenovanih hrvaških braniteljev, ki ga povzemata skupni gesli Nočemo cirilice in Ubij Srba, s temi grožnjami zanika ravno temeljne vrednote EU, vsaj tiste deklarativne, ki se nanašajo na pravico manjšin do svojega jezika in pisave. Toda groba sovražna sporočila bruseljske administracije niso razburila niti pol toliko kot še dovčerajšnje nasprotovanje delavcev v splitski ladjedelnici, ki se niso hoteli ukloniti lastninjenju na hrvaški način – njim drobtinice, ves dobiček pa lastniku.

Sicer pa se v odvratnem fašističnem odnosu do manjšin že leta in leta izpopolnjujejo na primer na Madžarskem, čeprav je Madžarska članica EU, kar zadeva fašizem, pa stvari niso kaj prida boljše niti v nekaterih drugih državah članicah. Zato si tudi Hrvaška lahko obeta lepšo prihodnost, v kateri bodo leni delavci, vajeni neodgovornega socialističnega načina dela in najrazličnejšega izmikanja, morali brez prerekanja privezati konja tja, kamor jim bo odredil gospodar, in v kateri se ne bo nihče pretirano razburjal zaradi množice v vojaških uniformah, ki v svojih grožnjah cirilično pisavo izenačuje s srbskim vojaškim napadom. To bo obveljalo za del tukajšnje folklore ali, še bolje, za pravico do demokratičnega izražanja mnenj.

Toda kakšna demokracija vendar, kakšna cirilica! Gre za instrumentalizirani politični napad na vlado, ki so ga izpeljali privilegirani desničarji, katerih večina ni sposobna brati niti v latinici, kaj šele v cirilici, ampak se v glavnem podpisujejo z odtisom palca, zato pa v dno duše sovražijo vse, kar diši po pravicah kake manjšinske skupine.

Premier je zelo umirjeno spregovoril o tem vojaškem hepeningu in vztrajal pri nujnosti uveljavitve ustavnega zakona o dvojezičnosti, pri čemer je izjemno pazil, da ne bi prilil olja na ogenj, prvi mož države pa, zanimivo, o dogajanju ni niti pisnil. Predsednik republike je obmolknil, čeprav je te nevarne ulične proteste in žvenketanje z orožjem pred kratkim spodbudil prav on. S tem, da se je dogovarjal z nacionalističnimi skupinami in se najprej spravil nad predsednika vplivne srbske stranke in srbski tednik Novosti, potem pa neodgovorno dejal, da je zakon, ki srbski manjšini zagotavlja pravico do dvojezičnosti, treba spremeniti, ker ni izvedljiv. Pa čeprav bi to pomenilo spremembo ustave.

Seveda si je gospod Josipović s tem pridobil precej političnih točk, ob posledicah, torej sedanjem burnem dogajanju na ulicah, katerega akterji bi najraje zatrli še precej več kot samo cirilico, pa je le molče zmignil z rameni. Sovražni govor, ki si ga privoščijo ljudje v vojaških uniformah, ga ne zanima. Sicer pa je v vlogi vrhovnega poveljnika oboroženih sil pred kratkim odobril ilegalno prodajo hrvaškega orožja sirskim upornikom, ko pa so o tem poročali ameriški mediji, je priznal, da je Hrvaška 200 ton orožja res izvozila v Jordanijo, na to, kje bo orožje končalo, pa država izvoznica pač ne more vplivati.

S tem zavrženim dejanjem je Hrvaška znova dokazala hlapčevsko uslužnost do Amerike in močnih evropskih držav, hkrati pa v Siriji, izčrpani od vojne, iztržila več kot šest milijonov dolarjev in tako uspešno zaokrožila svojo podobo idealno poslušne nove članice EU.