Grega Repovž

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Nedotakljivi

Evropska centralna banka je pred dvema tednoma predstavila šokantne podatke o premoženju Evropejcev. Šokirani so bili zlasti Nemci, ki so se po vrednosti premoženja znašli na dnu evropske lestvice. Povprečno neto premoženje nemškega gospodinjstva tako znaša dobrih 50.000 evrov, povprečno neto premoženje slovenskega gospodinjstva na primer dobrih 100.000 evrov, francoskega 115.000 evrov, španskega 180.000 evrov. Članek, ki ga je o tej raziskavi pripravil nemški Der Spiegel, objavljamo v tej številki Mladine.

Seveda na premoženje povprečnega gospodinjstva po Evropi vplivajo različne okoliščine; v Sloveniji gre temeljni vpliv pripisati poosamosvojitveni privatizaciji fonda družbenih stanovanj, zaradi česar ima večina slovenskih družin v lasti vsaj eno stanovanjsko enoto. Posledica te privatizacije je popolnoma drugačen način življenja, odsotnost socialnih in drugih oblik državnih stanovanj itd. Velik del lastnine, ki jo imajo v lasti Slovenci, jim ne omogoča nikakršne mobilnosti: ne morejo se na primer odločiti, da se bodo razbremenili tega lastništva in raje živeli v najemniškem stanovanju, ker je trg najemniških stanovanj vezan predvsem na individualne lastnike, državni skladi imajo majhen odstotek stanovanj, podjetij, ki bi se ukvarjala z dolgoročnim oddajanjem nepremičnin (tudi za dvajset, trideset let), pa preprosto ni. A ne glede na to: dejstvo je, da so prav zato slovenske nepremičnine (stanovanja) v primerjavi z drugimi državami izrazito nizko obdavčena, nobena vlada pa se doslej ni upala obdavčiti nepremičnin po primerljivih stopnjah: v povprečju tako na leto Slovenci plačujemo dober evro davka na kvadratni meter stanovanjske površine. Še dobro, da tako redki Nemci razumejo slovensko: že zgoraj navedeni podatki so jih namreč dodobra pretresli, ta bi jih še bolj. A temeljno vprašanje je bilo: zakaj so bolj premožni v Nemčiji tako obdavčeni, v Italiji, Španiji (seveda tudi Sloveniji) pa ne?

Vlada Alenke Bratušek je tretja vlada zapored, ki ima pred sabo obdavčitev nepremičnin. Bo zmogla uvesti progresivno obdavčitev nepremičnin ali dodatno obremenila tiste, ki imajo večje število nepremičnin in predvsem nepremičnine, ki imajo vse značilnosti luksuza? Nepremičnine niso edina nedotakljiva svetinja v tej državi. Naslednji je na primer status samostojnega podjetnika. Na eni strani je to danes vse bolj pogosta oblika prekerne zaposlitve, v katero so prisiljeni delojemalci, saj je to najcenejša oblika zaposlovanja, hkrati pa tudi najbolj kruta, saj ne gre za zaposlitev, ampak poslovno razmerje – ki ga lahko delodajalec, formalno pogodbenik, lahko kadarkoli odpove. A hkrati imajo status samostojnega podjetnika tudi tisti, ki prejemajo višje dohodke, ker jim ta status omogoča, da prikazujejo različne stroške (ki v resnici nimajo nobene zveze z njihovim delom), odvajajo minimalne prispevke in davke. Gre za uzakonjeno goljufijo, uzakonjeno davčno utajo. Ker gre dejansko za čisto normalna delovna razmerja, kjer so naročniki že leta pretežno isti, delo pa se na enak način prek izdaje računov izvaja že leta. Zakaj bi nekateri plačevali manj davkov od drugih?

Nedotakljivih je še veliko. Zakaj se do danes ni nobena vlada upala uvesti davčnih blagajn, pa čeprav vsi vemo, da gostinci vsak dan zbrišejo del izdanih računov in tako prikazujejo lažni nižji promet in plačujejo manj davkov državi, kot je na lastni izkušnji popisala pravnica in aktivistka Barbara Rajgelj v posebni izdaji Mladine Alternative, ki je izšla v teh dneh? Zakaj so v vseh teh kriznih letih gostinci, navidezni samostojni podjetniki, lastniki razkošnih nepremičnin itd. ostali nedotaknjeni, vsi ostali pa so morali skozi protikrizne ukrepe? Zakaj se jih politika nikoli ne upa dotakniti?

A ne gre le za te primere. Zakaj se politika na primer ne upa dotakniti zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki se le obešajo na finančni tok v zdravstvu, čeprav bi lahko vse te storitve že sedaj opravljal državni zdravstveni zavod, že pred leti pa bi bil takojšen prihranek 35 milijonov evrov, ki bi lahko ostal zdravstvu? Že prvi zdravstveni minister, ki je pred več kot desetimi leti to predlagal (dr. Dušan Keber), je bil z vseh strani nemudoma blokiran, enako se je zgodilo ministru Pahorjeve vlade Dorjanu Marušiču. Tako očitno gre denar, namenjen javnemu zdravstvu, v zasebne roke, pa ostaja ta sistem še danes nedotakljiv. Zakaj? Medtem ko se zdravstvo utaplja v izgubah, bolniki pa so deležni vse bolj okrnjene oskrbe, imajo vse tri zasebne zdravstvene zavarovalnice visoke dobičke.

Kriza se je začela leta 2008. Od takrat so se zamenjale že tri vlade. Na vseh področjih, ki smo jih navedli, se v vsem tem času ni nič spremenilo. Niti za odstotek. Na vseh drugih se je. Zakaj?