Grega Repovž

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Zakaj?

Te dni po družbenih omrežjih kroži zbirka napak in drobnih neumnosti, ki jih je otrokom v neznanju uspelo pustiti v svojih prvih šolskih spisih. Gre za stare stavke, iz nekega drugega časa, ki jih je danes nekdo potegnil na plano in objavil. Tako je neki otrok na primer zapisal: »Stric je odpeljal svinjo za hišo in jo zaklal skupaj z dedkom.« Drugi pa: »V Franciji so nekoč kriminalce ubijali z želatino.« Dodajmo še enega: »Vlada je z eno nogo že na poti v brezno.« No, slednjega ni pred leti napisal otrok, ampak je kar aktualni naslov na naslovnici torkovega dnevnega časopisa, dan po predstavitvi možnih ukrepov vlade. In zvečer istega dne je vedno priročni komentator Matej Lahovnik v Odmevih povedal: »To je napad na denarnico davkoplačevalcev.« Je kakšna razlika med zaklanimi dedki, usmrtitvijo z želatino iz otroških spisov in nogami v breznih in napadi na denarnice? Je, eno so nehote zapisane otroške napake, drugo pa izrekajo in pišejo resni in odrasli ljudje. Še sreča, da so diplomati, ki živijo v Sloveniji, vajeni naše retorike, sicer bi začeli organizirati evakuacijo svojih državljanov.

Slovenija je namreč začela prav tekmovati v katastrofizmih. In zanimivo, v času vlade Janeza Janše so mediji ravnali drugače. Seveda so bili do nje tudi kritični, a zložno so ves čas ponavljali vladno mantro, da so predstavljeni ukrepi nujni, sicer pride »trojka«. No, danes je vsak odmik od smeri prejšnje vlade razglašen za polom in potop. Mar podatki danes ne kažejo, da je bila usmeritev prejšnje vlade napačna? Mar se ni izkazalo, da so ukrepi vplivali negativno, poleg tega so se v pomembnem delu izkazali za nezakonite, pa še podatki so bili prikrojeni? To zdaj ni več pomembno?

Zakaj takšna diskrepanca v obravnavi? Saj je jasno: ker se z Janšo ne gre šaliti. Po Alenki Bratušek, za katero vedo, da ne bo začela obračunavati z njimi, pa se pač preprosto hodi – v resnici vlado vsi napadejo, še preden predstavi kakšen ukrep. Pa ne pravimo, da bi morala imeti premierka kakorkoli drugačen položaj od predhodnika: nasprotno, državljani imamo dovolj napak in neumnosti politikov. A to, kar se danes dogaja Alenki Bratušek, se je že Pahorju, ko je bil premier: v resnici je bilo vseeno, kaj dela, klofuto si je vedno znova zaslužil – če ne zaradi drugega, pa zgolj zato, da je lahko vsak dokazal, da mu jo lahko primaže. Pa ne govorimo le o medijih: gospodarska zbornica se je na Janševe predloge odzivala diplomatsko in zadržano, zdaj, ko ji nasproti sedi demokratičnemu procesu elementarno bolj zavezana vlada, so zunaj takoj mačete in topovi – čeprav je prejšnja vlada gospodarstvo dejansko pustila popolnoma na cedilu. Enako velja za sindikate: retorika Dušana Semoliča je spet vsa nabrušena, veliko bolj kot v Janševem času. Saj razumemo: vsakič, ko se je v času prejšnje vlade drznil kaj reči, so Janševi mediji začeli premlevati premoženje sindikatov. A to ni dovolj za današnji pogum.

V resnici so tviti Janeza Janše iz tujine prav benigni v primerjavi s tekmovanjem, ki smo ga medtem uprizarjali v domovini.

Pa ne trdimo, da je vlada Alenke Bratušek boljša ali da so njeni ukrepi boljši – le današnje poročanje nima nobene zveze z resničnostjo. In začelo se je že pri poročanju o izdaji državnih obveznic. Pustimo ob strani tridnevno govorjenje, da nihče noče naših obveznic, kar se je izkazalo za popolno neumnost. Ta vlada se je zadolžila po tako rekoč enaki obrestni meri kot vlada Janeza Janše oktobra lani – celo več, obresti so za 0,1 odstotne točke ugodnejše –, a mediji tokrat poročajo o nacionalni katastrofi. Seveda gre še vedno za visoko obrestno mero, toda lani so isti mediji nosili takratnega finančnega ministra po rokah kot velikega pogajalskega junaka. Ker se jim je kot tak predstavil sam. Ne pravimo, da bi danes morali finančnega ministra Čuferja nositi po rokah kot lani Šušteršiča, da bi bili po grimsovsko uravnoteženi, vendar realno ni ne eno ne drugo: ne lansko navdušenje ne letošnji konec sveta.

Drug primer je krizni davek. Kaj se je zgodilo lani, ko je vlada z ZUJF zmanjšala mase plač po vseh javnih institucijah? Nemalokrat so se te zatekle predvsem k zmanjševanju števila zaposlenih. Namesto da bi predstojniki proporcionalno zmanjšali plače vsem zaposlenim in poskušali ohraniti raven zaposlenosti, so izbrali najlažjo pot: prekinjali mlajšim sodelavcem pogodbe za določen čas in pošiljali v pokoj polno zmožne starejše zaposlene. Danes pa od istih predstojnikov poslušamo, da so zdaj kadrovsko podhranjeni. Seveda so in celotna javna uprava deluje slabše. Na koncu je bil učinek na zaposlenost v državi izrazito negativen – in prizadetih veliko več ljudi. S kriznim davkom na vse dohodke se tej pasti izognemo, ker se masa za plače ne spremeni – in delodajalci preprosto nimajo nič s tem, le davek morajo odvesti. A je danes ta davek veliko hujši predlog od potez prejšnje vlade, popolnoma nesocialen, pa čeprav ima dejansko vgrajene vse socialne elemente, razporejen je na celotno populacijo, ne pa ustvarjen na antagonizmu med zaposlenimi v zasebnem in javnem sektorju. Toda komu mar dejstva.

Seveda ta vlada ni brez krivde. Ne zna ponuditi nobene utemeljitve svojih ravnanj, ministri nepripravljeni govorijo o predlogih, predvsem pa o vsem drugem kot o predvidenih ukrepih ali izpeljanih dejanjih. S tem le še povečujejo manevrski prostor katastrofizmu. Vendar ta vladna okamnelost in nezmožnost komunikacije tega nacionalnega športa – katastrofizma – ne upravičuje. Predvsem je to ravnanje neke nacije popolnoma iracionalno.