Ohraniti trezno glavo

dr. Bogomir Kovač

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Slovenija je v obdobju mrzličnega pričakovanja in ugibanja, kaj nas čaka glede bruseljske ocene naše ekonomske in reformne politike. Pri tem je razmeroma jasno vsaj troje. Slovenija je postala vroča kandidatka za reševanje in ocena Evropske komisije bo zato najverjetneje na meji zadostnega, zaradi bruseljske in ne naše kredibilnosti. Na drugi strani se je Slovenija z novo zadolžitvijo ogradila od neposredne zunanje nevarnosti, sklenila je tudi notranji dogovor s sindikati. Oboje vladi in državi zagotavlja začasen in potreben mir. Hkrati pa EU nadaljuje fiskalno koordinacijo, ki prinaša tretjo leto zapored negativne učinke in vzpostavlja nekakšno vojno stanje med severom in jugom. Iz vsega se lahko naučimo samo to, da je v tej zmešnjavi dobro ohraniti trezno glavo.

O bruseljskih dokumentih iz domačih logov ne gre izgubljati besed. Nastali so v vročici evropske institucionalne ihte in neznosne improvizacije domačih ekonomskih rešitev. Povsem jasno je, da urejanje bančnega sektorja, konsolidacija javnih financ in razdolževanje podjetij prek privatizacije in novih oblik finančnega prestrukturiranja zahtevajo podrobne pristope in ukrepe, ki jih takšni dokumenti ne morejo vsebovati. Tako da je vse skupaj igra zaupanja in pojasnjevanja, ocen in priporočil, pritiskov in groženj.

Toda nekaj je glede reformnega in stabilizacijskega programa gotovo. Vladni politično-ekonomski načrti po dobrih dveh mesecih temeljijo na dveh razmeroma trdnih temeljih. Slovenija se je s hitro zadolžitvijo otresla neposrednega pritiska, da mora zaprositi za zloglasno »pomoč« trojke. EK lahko v najslabšem primeru izda poseben okvir priporočil zaradi presežnih makroekonomskih nesorazmerij (EDP), ne more pa neposredno pogojevati svojega intervencionizma. In drugič, novi vladi je uspelo tisto, kar je Janševo administracijo v veliki meri pokopalo, dogovor s sindikati glede znižanja plač. Virant se je ponovno izkazal kot dober pogajalec, politična teža dogovora je velika, finančni prihranki so dovolj otipljivi. To je nedvomno pomembna prva zmaga Bratuškove, dokaz zrelosti vlade in sindikatov, oboje pa je dober obet za prihodnje vladne korake in pomemben argument za Bruselj.

Vse skupaj zahteva čas in premišljeno ravnanje. Če sledimo Solowu, potem se bomo vrnili v stare tire nekje okoli leta 2020.

Bruseljski politično-ekonomski algoritem je precej bolj zapleten. Fiskalna strategija EU in celotna majska operacija koordinacije fiskalnih politik spominja na vojne razmere in tu se Nemci vedno počutijo domače. Seveda teoretskih dilem in politične preračunljivosti ni nikoli konec. Najprej je treba ločiti med finančnimi in normalnimi (realnimi) vidiki recesije. Finančne recesije, kot je sedanja, so globlje, njihovo oživljanje počasnejše kot pri recesiji realnega sektorja. Razlog je preprost. Banke in finančni trgi so v teh recesijskih razmerah težko obvladljivi, ogromni denarni tokovi pa se zlivajo v tipično likvidnostno past, ko transmisijski mehanizmi ne delujejo. Denar preprosto ponikne v finančnih špekulacijah in bančnih sanacijah, namesto da bi končal na podjetniških mizah realnega sektorja. Za nameček se morajo države odpravljati po drage zadolžitve na zasebne »finančne trge«, ker ECB prek OMT-programa ne deluje kot klasična centralna banka.

Tudi fiskalna konsolidacija je problem. Preveč stavi na odhodkovno stran, ki naj bi bila učinkovitejša (Alesina) od davčnega primeža, podcenjuje multiplikatorje in čas prilagajanja. Dejansko bi morala postaviti dovolj dolg in vzdržen okvir prilagajanja (4–5 let), večji strukturni primanjkljaj, bolj k rasti usmerjene strukturne spremembe. Toda kljub tem spremenjenim okvirom Evropska komisija še vedno deluje izrazito enostransko, enosmerno, neelastično. Smer je napačna, roki izravnav prehitri, zato nihče od prejemnic posebne pomoči doslej ni uspel, vsi pa so na slabšem. Enosmernost konsolidacije je znotraj enotnega trga napačna sama po sebi. Če vsi varčujejo, potem nihče ne troši dovolj. Težava je hkrati tudi v tem, da fiskalna konsolidacija ni povezana z izravnavami tekočih delov plačilne bilance. Skratka, usodna evropska poročila so prav tako problematična kot njihovi prejemniki.

Triletna pot fiskalne konsolidacije in vedno večje koordinacije (2011–2013) poglablja recesijo in postaja smrtonosno za samo EU. In del tega paradoksa, svojevrstne obrnjene »pripornikove dileme«, bodo članice doživele ponovno konec maja, tudi Slovenija. Slovenski nastavki ekonomskih in razvojnih politik so tik pred zdajci boljši, bolj uravnoteženi, bolje usmerjeni. Toda še vedno ni jasne usmeritve k rasti, konkurenčnosti in zaposlenosti. To bi morala biti merila zunanje presoje in notranje legitimnosti vladne politike. Toda to je očitno težje kot fiskalno rezanje vej. Oživitev rasti je odvisna predvsem od sanacije bank in dvigovanja zaupanja, pravilne izbire srednjeročne konsolidacije in pravih poti pospeševanja konkurenčnosti. Boj za podjetja, delovna mesta, konkretne regionalne in sektorske politike, z manj govoričenja in več dobrega vodenja, manj politikantstva in več razvojnega konsenza na vseh ravneh.

Vse skupaj zahteva čas in premišljeno ravnanje. Če sledimo Solowu, potem se bomo vrnili v stare tire nekje okoli leta 2020. Vmes moramo preživeti, najprej s srednjeročnim fiskalnim okvirom 2013–2017 (projektnim proračunom). Ključno pa je dvoje spoznanj. Ekonomski pohlep in politična nesposobnost pri reševanju države ne poznata meja, odgovornost zadeva tako desnico kot levico. In drugič, ključ je v boljšem vodenju, učinkovitejšem upravljanju, želji po spremembah. Še je čas za preboj, dokler nas ne pribijejo.