Čas za državo

dr. Bogomir Kovač

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Sredi aprila so ekonomisti in vsi najpomembnejši nosilci ekonomskih politik na konferenci MDS razpravljali o ustreznih makroekonomskih korakih pri sanaciji sedanje finančne in ekonomske krize. Ni velikih zgodb, gre zgolj za usmerjanje množice majhnih sprememb. In tu je obtičala tudi Slovenija. Za spektakularnimi napovedmi protikrizne politike Janševe vlade se postopoma pomikamo k sistemskim čiščenjem zadolženih podjetij, bank in iskanju občutljivega razmerja »dobrih ravnotežij«. Vse to poteka v dramatičnih razmerah poglabljanja recesije in padanja zaupanja. Očitno postajajo čas, smer in vodenje sprememb ključno vprašanje preživetja EU in tudi Slovenije.

Svet se v letu 2013 očitno giblje po treh krožnicah rasti, v ospredju so države BRIC, sledijo ZDA, evropsko okrevanje na tretji je najmanj gotovo. Čeprav je svetovna rast na ravni 3,3 odstotka BDP-ja, EU stagnira in tu so običajno najbolj prizadeta prav majhne izvozno usmerjene države, kot je Slovenija. Če bi ECB in evropski ESM uspelo zagotoviti znižanje pribitkov na zadolževanje evropskih držav, če bi EIB zagnala investicijski ciklus v članicah in če bi vsi skupaj vrnili upanje v skupni evropski projekt, potem bi naraslo tudi potrebno zaupanje na ravni držav, podjetij in gospodinjstev. Če bi ekonomika povpraševanja zaživela, bi se okrevanje lahko začelo realno konec leta 2014.

Seveda si je treba pri teh lekcijah prenove vendarle natočiti nekaj čistega vina, na katere so nekateri opozorili tudi na washingtonski konferenci MDS. Najprej, da tržne rešitve same po sebi niso odrešitev in da trgi niso niti učinkoviti niti stabilni, še manj samoregulacijski. V teoretskem jeziku, trgi niso nikoli pareto učinkoviti, če in ko delujejo v svetu nepopolnih informacij. In to je naša realnost namesto zavajajočih tržnih utopij. Zato iz krize ne moremo z oživljanjem stare ideologije »washingtonskega sporazuma« glede deregulacije, liberalizacije in privatizacije. Nova vloga državnega intervencionizma ostaja ključ tržnih sprememb. To so počeli tako v ZDA kot tudi v Nemčiji, ki veljata za učbeniški primer vzornih reakcij na krizo po letu 2008.

Reševanje krize zahteva dolgoročne strukturne spremembe in obsežna notranja prilagajanja, predvsem pa treznejšo presojo. Najprej, kriza ni rešljiva na hitro in z nekaj potezami za vsako ceno. Če je zunanji dolg ključen, potem je pomembnejše reguliranje zunanjega (plačilna bilanca) in ne notranjega (proračunskega) primanjkljaja. Prisilno zniževanje fiskalnega primanjkljaja s povečanjem zunanjega dolga samo prestavlja neravnotežja iz ene točke v drugo. Ni toliko pomembno reševati obstoječe, podpreti je treba nove projekte. Gre za novo postindustrijsko prestrukturiranje gospodarstva, za reformo socialne države, za ponovno rekonstrukcijo globalne in lokalne ekonomije. To zahteva številne prilagoditve, ki drugače tehtajo konkurenčne prednosti, kompetence in razvojne strategije držav, podjetij in ustanov. Vse to zahteva redistribucijo moči in bogastva. Če bomo znali poseči po dobri kombinaciji državnega intervencionizma, poslovne avtonomije ter socialne odgovornosti ljudi, bomo bližje politični rešitvi sedanjih ekonomskih težav.

Usoda je, če to želimo ali ne, v naših rokah, zato je pomembno, kdo vodi in usmerja te spremembe, če morda že vemo, kam in kako.

V Sloveniji kompleksnost teh sporočil težko razumemo. Ideološko še kar naprej mlatimo prazno slamo o nekakšnem »bankrotiranem mencingerjanskem ekonomskem modelu nacionalnega interesa«. V resnici pa nam manjkata temeljno razumevanje delovanja tržne ekonomije in konsenz o elementarnih rečeh, kot so jasni strateški cilji države, koordinacija politik, usmerjenost na nekaj osrednjih projektov in vodenje sprememb od spodaj navzgor. Ključ je v odprtosti, tudi do tujih investitorjev in podjetništva. Nobenega smisla nima reševati zastarelih in nekonkurenčnih podjetij ali pa se opirati na velike in zapletene infrastrukturne projekte. Vse se začenja pri podpori in spodbujanju podjetniških pobud na lokalni ravni, ki potem pletejo perspektivne tržne mreže na regionalni in državni ravni, doma in na tujem.

Po štirih letih prvič odpiramo prave teme, čeprav dobrih dogovorov še ni. Sanacija bank in razdolževanje podjetij, njihovo poslovno prestrukturiranje ter korporativno upravljanje. Popravljati moramo nesorazmerje med obveznostmi in lastniškim kapitalom na podjetniški in nesorazmerje med posojili in depoziti na bančni strani. Na obeh straneh se bilančne izravnave dolga in kapitala ustavijo pri dobrih petih milijardah evrov. Reševanje bank in podjetij je povezan posel, ki zahteva aktivno sodelovanje države, vlade, BS in mednarodnih institucij, predvsem pa nosilcev biznisa. Odrešujoči trik so konverzija terjatev v lastniške deleže, njihovo koncentriranje in prodaja, vse skupaj pa je podrejeno predvsem potencialnemu denarnemu toku, ki ga generirajo posli. Zveni preprosto, toda za tem stoji nova insolventna zakonodaja, pa institucionalna struktura ter strokovno vodenje zahtevnih poslovnih operacij vrednotenja, prenosov, prodaj in dobrega poslovanja. V devetdesetih smo to že z nekaj sreče izpeljali, sedaj smo pred novo centralizacijo in koncentracijo sprememb.

Skrivnost reševanja države tiči v podjetjih in zagonu rasti. Ne kakršnekoli in ne s komerkoli. Bržkone je ključ do uspeha v samozavesti, da to zmoremo in znamo storiti, pri čemer nam lahko pomagajo tudi tuji kapital in menedžerske izkušnje. Toda usoda je, če to želimo ali ne, v naših rokah, zato je pomembno, kdo vodi in usmerja te spremembe, če morda že vemo, kam in kako. In če bo volja, bo tudi pot …