Dokaz

Janko Lorenci

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Kolumna

Na zloglasno poročilo Ernst & Young se je že napol pozabilo, korupcija pa živi z nami naprej. Morda lahko dvomimo, da je pri nas na splošno tako visoka, kot zase govorijo menedžerji. Toda izražanje takega dvoma je kočljivo, saj gre v prid korupciji. Po drugi strani samoobtoževanje, katastrofizem, pomanjkanje elementarnega zaupanja v vse in vsakogar zatiranju korupcije prej škodijo kot koristijo.

O njeni škodljivosti ni dvomov – gre za hud ekonomski, moralni, politični, socialni problem. Pomagala je zakuhati krizo in otežuje reševanje iz nje. Je anomalija, ki dobesedno tudi ubija, na primer s spodjedanjem zdravstva. Je strup, ki pači vse in dodatno veča družbeno okrutnost, povzročeno z neoliberalnim kapitalizmom.

Njen poglavitni nosilec sta sloja z največ družbene moči: politika in gospodarstvo. Ker se je politika na Zahodu prepletla s kapitalom, je problem še hujši, saj menedžerji, lastniki itd. niso pod demokratičnim nadzorom (volitvami itd.). Pri nas je bilo zlitje teh dveh sfer v socializmu del sistema, socializem je propadel, preplet pa je, kot povsod v razvitem kapitalizmu, ostal in se še razvejil. Zato so trditve o naši korupciji kot posledici zgolj ali predvsem socializma pretirane; vsaj toliko je plod kapitalizma po slovensko.

Sicer pa ni omejena samo na vrhove družbe, ampak kapilarno pronica niže; sistem zvez in poznanstev poznamo vsi. Če korupcija temeljito prepoji vso družbo, generira samo sebe; kako naj se iz ljudstva, ki samo prakticira korupcijo, čeprav drobno, rodijo poštena politika, pošteni menedžerji, uradniki itd? Toda vir zla je seveda na vrhu.

Analiza KPK o korupciji je dramatična: sistemska korupcija je v Sloveniji že tako zakoreninjena, da lahko govorimo o nastavkih korupcije ustroja – nosilci gospodarske in politične moči si trajno prilastijo obe sferi in ju izkoriščajo predvsem v svojo zasebno korist in korist strank. Zato je treba trdno povezavo med sferama prekiniti. O tem odloča politika. Če stanja ne spreminja, sporoča, da ji sedanje razmere ustrezajo, pravi KPK.

Nekateri kritiki gredo še dlje. Za koruptiven imajo sam sistem kapitalizma, v tem okviru pa strankarski pogon. Tudi reševanje krize s svojim prenašanjem bremen na množice je v bistvu korupcija velikanskih razsežnosti.

Je korupcijo v takih razmerah sploh mogoče uspešno zatirati?

Odgovor je odvisen od tega, kako široko jo razlagamo. Po širši razlagi smo vanjo dobesedno potopljeni in jo lahko učinkovito omejimo samo s spremembo sistema, bodisi revolucionarno ali postopno.

Vendar ta pogled ne pojasni, zakaj je korupcija, sicer univerzalen pojav, v različnih državah, kulturah in ureditvah tako zelo različna. Očitno se ni mogoče izgovarjati samo na sistem. Ta razlaga je lahko celo izgovor za inertnost: sistema zlepa ni mogoče zamenjati, torej se ne da narediti nič.

Razumno je torej oboje: popravki sistema (kapitalizma), hkrati pa konkretno zatiranje korupcije v njegovem okviru. To velja tudi za nas.

V Sloveniji smo majhno očiščenje koruptivnosti v politiki doživeli z razpadom Janševe koalicije zaradi poročila KPK. Vendar je šlo predvsem za splet okoliščin, ne pa za prerod politike. Korupcija pri nas ni prepoznana kot bistven družbeni problem. Veliko pove, da politika o njej v glavnem molči in se, sicer vsa pasja, med seboj z njo večinoma ne obklada. Predvsem pa ne ukrepa in kaže glede korupcije svojevrstno solidarnost. Nasploh jo bolj povezujejo slabe kot dobre lastnosti.

Kriza je pravi čas za pritisk nanjo tudi v tem pogledu. Protikorupcijska občutljivost se krepi, politika je ranljiva, na sceno sili celo njena alternativna tekmica.

Pritisk na politiko je lahko samo začetek in del čiščenja. Izjemno pomembno je samoočiščenje cehov, kjer se, kot kažeta nastop mlajših pravnikov in nastanek zdravniške iniciative, nekaj morda premika. Gre za vplivni poklicni skupini. Pogojno se prebuja tudi sodstvo, dolgo povsem brezzobo. Na politiko, kot rečeno, od zunaj pritiskata ljudstvo in alternativa. Ta pritisk se bo v valovih nadaljeval.

Za boj proti korupciji so potrebni zelo različni akterji. Eden najpomembnejših so mediji. Manjka jim protikorupcijske občutljivosti in raziskovalne potence, res pa so pod hudim pritiskom lastnikov, politike, menedžerjev, tudi svojih tržnih partnerjev. Zgovorna ilustracija: Triglav je nehal objavljati oglase v Dnevniku, ker je ta kritično poročal o njegovi upravi. To je primer koruptivnega ravnanja, nikakor osamljen.

Da je protikorupcijski pritisk stvar celotne družbe, potrjuje tudi italijanski primer, t. i. mani pulite (čiste roke). »Revolucija« sodnikov in tožilcev je s podporo medijev in državljanskih pobud sicer razbila povezavo med mafijo, politiko, cerkvijo in gospodarstvom, toda v prazni prostor je vkorakal Berlusconi. Potrebna bi bila tudi revolucija politikov, ki pa se ni zgodila.

V krizi sedanjih razsežnosti bi lahko uspešno zatiranje korupcije postalo za politiko prava zlata jama z dvojno koristjo. Prvič, na voljo bi bil denar, ki ponikne s korupcijo in do katerega se je treba potem dokopati z bolečimi, pogosto krivičnimi reformami na račun večine. Drugič, sedanja koalicija lahko volitve preživi le, če se bo resno in zelo očitno potrudila za večjo družbeno poštenost. Sicer je – zaradi krize in nuje trdih ukrepov – obsojena na hiter zlom. Ankete to že nakazujejo.

Razum bi ji torej moral narekovati dramatičen naskok na korupcijo. Toda ali se lahko skoplje iz greznice, ki jo je pomagala kopati dvajset let? Premierka rada poudari, da je v politiki nova. Dokažite to novost, gospa Bratušek.