Iz ene skrajnosti v drugo

dr. Bogomir Kovač

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Po dramatičnih dneh, ko je vlada sestavljala mozaik dokumentov, ki jih predpisuje nova fiskalna ureditev EU, je jasno vsaj troje. Vlada se je s hitro izpeljano zadolžitvijo otresla finančnega primeža. Na drugi strani je v veliki časovni stiski ponudila delovna razvojna in stabilizacijska dokumenta, ki ju v novem fiskalnem okviru zahteva EK. Oba dokazujeta vladne težave glede zasuka anticiklične ekonomske politike, pa tudi glede načrtovanih reform in razvoja. Očitno še vedno ne razumemo, da je ključ protikriznih ukrepov spodbujanje konkurenčnosti in rasti, podobno, kot je socialni mir pogoj za razvojni konsenz in politični zasuk.

Vlada je svojo finančno in ekonomsko reformo začela z zadolževanjem. Najprej doma z zakladnimi menicami, potem je navidezno informativno srečanje s tujimi investitorji v ZDA spektakularno spremenila v hitro izdajo pet- in desetletnih obveznic. Projekt so v tajnosti pripravili na MF. To je bila nesporno dvorezna akcija. Vlada je s tem onemogočila finančne pritiske, ki bi ji lahko v naslednjih mesecih bistveno otežili delo, hkrati pa se je drago zadolžila. Seveda so obstajale alternative, kot na primer poizkus začetnega domačega zadolževanja, pa čakanje na ugodnejši trenutek, ali pa iskanje drugih virov. Toda vlada se je odločila za hiter obrat.

Očitno imamo z obvladovanjem visokih financ nekaj težav. Dober državni finančnik mora vnaprej poskrbeti za vsaj enoletno varno likvidnost. Tega na primer Šušteršič oktobra 2012 ni storil, zato se slabih šest mesecev kasneje Čufer zadolžuje v slabših razmerah. Pri takšnih transakcijah je ključna ocena povpraševanja, ki je tudi tokrat nekajkrat presegla želeni obseg zadolževanja. Torej že drugič zapored slabo ocenjujemo finančne trge, prodajamo pri previsoki ceni obrestnih pribitkov in postajamo lahek plen posrednikov. In ne nazadnje je tokrat bonitetna agencija Moody’s, tudi za ceno lastne kredibilnosti, uprizorila pravi teater absurda. Med prodajnimi aktivnostmi je objavila najnižjo bonitetno oceno. Akcija je bila domala šolsko šaljiva, dejansko pa do kraja žaljiva. Toda tako nas pač vidijo v finančnih krogih. Morda postajamo nov poligon vzdržnosti protikriznega testiranja EU, kot špekulira vplivni Financial Times.

Vlada v operativnem programu stabilnosti, ki čaka na oceno Evropske komisije konec maja, očitno želi spremeniti dosedanjo ekonomsko politiko. Če je Janševa vlada stavila na enostransko fiskalno konsolidacijo s prisilnim zmanjšanjem proračunskih odhodkov (varčevanje), nam sedanja vlada ponuja predvsem spremembe na prihodkovni strani (obdavčenje). Iz ene skrajnosti v drugo. Janševi so eksperimentirali z varčevanjem javnega sektorja, Bratuškova stavi na obdavčenje zasebnega. Tveganja takšnega pristopa so očitna. Zviševanje davkov lahko vpliva na anticipirane odločitve ekonomskih subjektov, fiskalni prilivi so zato manjši od pričakovanj, potrošnja bo nižja. Ekonomika povpraševanja tako ne deluje dobro. Do podobnih makroekonomskih posledic prihajamo zgolj po drugi poti. Ker ni dovolj jasnih namer glede sistemskih sprememb, vse skupaj spet izzveni kot nepotrebna improvizacija vladne ekonomske politike.

Uravnoteženje fiskalne konsolidacije na prihodkovni in odhodkovni strani načeloma ni sporno. Vlada trdi, da zgolj popravlja dosedanje davčne zablode in z zamikom sledi kriznim davčnim ukrepom drugih članic EU. Zvišanje DDV-ja je ena od bolj nevtralnih fiskalnih rešitev, vendar bi bilo dobro dvigovati samo zgornjo stopnjo, da bi bil davek socialno in politično sprejemljivejši. Ta davek ne prizadene izvoznikov in za sedaj ni inflacijski. Začasni krizni davek na dohodke fizičnih oseb je fiskalno učinkovit, toda težave so drugje. Če vlada nima potrebne kredibilnosti, ga ljudje razumejo izrazito omejevalno, davek pa izgubi potrebno politično legitimnost. Z njim bo verjetno javni sektor dvojno kaznovan, kar so počeli že Janševi jurišniki. Vsi drugi predlogi, z višjimi trošarinami in drugimi bolj eksotičnimi davki vred (igre na srečo, sladke pijače ...), dejansko prerazdeljujejo in nižajo notranjo potrošnjo in s tem tudi gospodarsko rast.

Vlada skuša racionalizacijo državnih izdatkov tesneje povezati z reformami javnega sektorja, kar ni slaba ideja. Toda te sistemske reforme se zdijo premalo jasne in zavezujoče (javna uprava, lokalna samouprava, zdravstvo …). Obstaja seveda še dodatni sveženj strukturnih reform, kjer pa ni jasne usmeritve, kako želi vlada z diskrecijskim ukrepanjem doseči spremembe na področju gospodarstva, od bančnega sistema do korporativnega upravljanja, pa novega spodbujanja gospodarstva in sanacije podjetij. Preveč je splošnih usmeritev, premalo odrešujočih razvojnih projektov.

Pogrešamo jasno zagotovilo, da država nima splošnih težav z makroekonomskimi neravnotežji, kot trdi EK. Imamo presežek v plačilni bilanci, še vedno močan izvozni sektor, podpovprečno javno zadolženost, toda očitne težave s sanacijo bank, funkcionalno privatizacijo podjetij in velikimi razvojnimi projekti, ki ne smejo ponavljati usode TEŠ. Slovenija je preprosto postala del evropske periferije, ker nima jasne strategije razvoja, ostaja brez reforme socialne in pravne države ter pravega spodbujanja konkurenčnosti, rasti in zaposlenosti.

Bratuškovi za sedaj ni uspel potrebni zasuk, kupila pa si je čas in dobila bo nekaj manevrskega prostora. Ključna ni hitrost fiskalne konsolidacije, temveč njena smer, ki spodbuja gospodarsko rast in politično kredibilnost. Tega sedanji politični razred očitno ne razume. Do kdaj že? Do novega bridkega konca.