Po Janši Janša

dr. Bogomir Kovač

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Politiki ljubijo dramatičnost, izredne razmere, še posebej drame političnoekonomskih absurdov. Takrat postajajo preprosto nekakšne mitične figure odrešitve družbe. Nekje vmes obstajajo vsakdanje medigre, kot jih pripoveduje Zijah Sokolović. Razprava o fiskalnem pravilu spada med politične medigre, je nekakšna proračunska vojna med levico in desnico, domala usoden spopad med globalnimi vlagatelji in domačijsko ekonomiko. V začaranem krogu evropskih zavez, političnih obljub in ekonomskih razmer bo fiskalna pravila težko uresničiti brez posebnih transakcijskih stroškov in politične škode. Cena bo dvojna. Recesija bo večja, pribitki na finančnih trgih pa nič manjši.

Oživitev razprav o fiskalnem pravilu je privlekla na dan opozicijska politika. Njena strategija je jasna. Na vseh področjih bi rada pokazala, da je treba nadaljevati ekonomsko politiko in načrtovane reforme Janševe vlade. Tako bi novi levosredinski »neizvoljeni vladi« dokazali, da v državi po Janši brez Janše še vedno vlada Janša. Da je torej gospod političnoekonomsko nepogrešljiv, vse skupaj pa ogabna prevara in zarota. To se odlično ujema s padanjem politične kredibilnosti države in špekulacijami glede dolžniške krize. Vse se ujema, poglabljanje recesije, »prestrašeni« tuji investitorji in bankrot države ter kot nova medigra, usodni obisk trojke.

Na drugi strani nova vlada ostaja vpeta v stare okvire. Preprosto ni pripravljena in sposobna prevzeti novega tveganja pri spreminjanju dosedanje politike in ekonomskih ukrepov. Očitno je čudaška naveza Janša-Janković ohranila enako pot sprememb, torej zgolj vzdržne popravke obstoječega. Argumentacija pa je domala identična opozicijski. Alternativa ni mogoča, ni časa zanjo, ne dopuščajo je niti EU niti finančni investitorji. Zato je edina možnost novi oplesk na fasado Šušteršičevih političnoekonomskih sprememb, čeprav so za njimi stali institucionalna praznina in neuresničljivi ekonomski ukrepi.

Poglejmo najprej nekatere najbolj sporne argumente, ki prevladujejo v tem krožnem dokazovanju. Prvi je, da je za nas usodno, ker se ne moremo zadolžiti po primerni ceni zaradi nezaupanja globalnih finančnih investitorjev. Težava tega argumenta je, da po definiciji učinkovitih finančnih trgov odločitve na njih krojijo naključni dogodki in špekulativni nagibi. Poleg tega iz dnevnih nihanj borznih cen ne moremo sklepati, kakšni bodo investicijski pogoji, ko se bomo dejansko zadolževali. Potrebujemo torej alternativo, edino pravo zdravilo za finančne trge. In to je lahko samo trojno. Ali poiščemo odvodne vire refinanciranja pri ECB in tudi EK, ali zaupamo v obnovitev rasti z nekaj odrešilne inflacije, ali pa začnemo bolj kredibilno blefirati glede konsolidacije in reform. Vse drugo je izgubljena medigra.

Druga težava so evropske zahteve glede fiskalnih pravil. EU jih je postavila že leta 1992, kasneje dopolnjevala (1997, 2005, 2012), tako da imamo danes pred seboj tretjo različico »fiskalnega pakta«, ki deluje od januarja 2013. Maastrichtski nominalni konvergenčni kriteriji so v sedanji recesiji nesmiselni, zato je ključ strukturni primanjkljaj, ki naj bi zagotovil srednjeročne izravnave, bolj disciplinirano trošenje in vzdržnost dolgoročnega zadolževanja. Toda problem EU je, da je vse pomešala, da institucije in pravila ne delujejo, predvsem pa ne razume, da so v recesijski ekonomiki njeni temeljni problemi pomanjkanje povpraševanja, rast in konkurenčnost in ne primanjkljaji in javni dolg. Zato bo v letu 2013 sedanja mešanica meril in različnih fiskalnih ciljev EK vodila k diskrecijskim ukrepom, od primera do primera. To pa je v nasprotju s samodejno logiko fiskalnih pravil. EU torej ni argument za utrjevanje »zlatega pravila« v ustavo, prej nasprotno. To je bolj evropska medigra v novo fiskalno unijo, nov korak v večni krizi EU.

»Zlato pravilo« ne rešuje ničesar, lahko pa škoduje. Zgodovinsko ne preprečuje spirale zadolževanj in ne zagotavlja večje odgovornosti do EU in tujih vlagateljev. Torej umirimo strasti.

Obstaja še tretji pomembni argument. Predlagano fiskalno pravilo (s švicarsko formulo) v izjemnih razmerah dovoljuje presežni primanjkljaj, za nameček znižanje strukturnega primanjkljaja za dve odstotni točki (700 milijonov) ni nemogoče. Ustavno pravilo naj bi politike zresnilo, njegova uveljavitev do leta 2015 pa pospešila potrebne strukturne reforme. Težava je dvojna. Primarni primanjkljaj v recesiji raste, sanacija bank in podjetij poglablja fiskalne zaveze države, države pa tudi ni mogoče socialno razstaviti brez politične krize, ki na koncu prežene zaupanje porabnikov in vlagateljev. Težava uravnoteženja strukturnega primanjkljaja v recesiji je torej njegova procikličnost, uveljavljanje »zlatega pravila« trenutno poglablja krizo, znižuje gospodarsko rast in poglablja politično krizo.

Ekonomska politika zahteva prožnost, odgovornost pa je odvisna od interesov in morale. Ustavne presoje so za prvo prepočasne, zadnje zagotavlja politična demokracija. Morda bi še največ lahko pri tem opravil fiskalni svet, če ga bomo oživili od mrtvih. Zato je nesmiselno, da fiskalno pravilo pišemo v ustavo, še zlasti v široki obliki formul in letnic, kar je ustavnopravno neumnost, ekonomsko pa nepotrebna slepost.

»Zlato pravilo« ne rešuje ničesar, lahko pa škoduje. Zgodovinsko ne preprečuje spirale zadolževanj in ne zagotavlja večje odgovornosti do EU in tujih vlagateljev. Torej umirimo strasti, zapišimo vse skupaj v ZJF in razglasimo zmago razuma in modrosti. Dejansko je vse političnoekonomska medigra. Zanjo pa je najboljše zdravilo ščepec bosanskega humorja, dokler ne pademo v novo slovensko žalost.