Misliti sodbe

Bernard Nežmah

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Pamflet

Pred sodno palačo se je ob sojenju Janezu Janši, Tonetu Krkoviču in Ivanu Črnkoviču zbralo stotine državljanov, ki so protestirali proti političnemu sojenju. Nekateri to ocenjujejo kot pritisk civilne družbe na sodišče, vendar ne gre pozabiti, da so tudi medijska poročanja, ki so pred meseci avstrijsko sodbo zoper poslovneža Riedla intonirala, češ da so jih v Avstriji že obsodili, kaj pravosodje čaka pri nas. Tudi medijski članki, ki so pred izrekom sodbe opisovali obdolžence kot krive, so vršili eklatantni pritisk na sodišče. Toda, ne eno, ne drugo in ne tretje v demokratični pluralistični družbi ne more biti nedopustno in prepovedano. Sodbe, ki jih izrekajo v imenu ljudstva, so pač posledično upravičeni objekt premisleka in ocenjevanja tudi množic in ne le pravnikov.

Potem ko smo v zadnjem letu doživljali številne proteste, ki so bili po parolah uperjeni predvsem zoper Kanglerja in Janšo, se je zdaj zbrala na ulicah tudi »desna« civilna družba. Je šlo le za Janševe simpatizerje, ali pa je v ozadju še kak drugačen povod? – Ko človek opazuje odločitve pravosodja, jih spontano primerja med seboj. Meri podobno s podobnim. Pred leti so angleški novinarji posneli evroposlanca Zorana Thalerja, ki je izrekel obljubo, da bo za plačilo nastopil s konkretnimi pobudami v strasbourškem parlamentu. Novinarji so to potem objavili, potrdili resničnost teh besed, celo sam Thaler jih je priznal, resda rekoč, da je bil to njegov odigrani test. Dejstvo je, da je bila dana obljuba in vsota plačila, o čemer priča tako posnetek kot besede vpletenih. V primerjavi s sojenjem v zadevi Patria je na voljo veliko več trdnih evidenc, pravzaprav je vse že na mizi, a tožilstvo po navedbah medijev ni niti začelo postopka.

Pred časom je tekel veliki proces proti Balkanskim bojevnikom, ki jih preganja tudi italijansko in srbsko pravosodje v zadevi preprodaje ton kokaina, a sodišče na prvi stopnji jih je oprostilo, ker da dokazi zoper njih niso bili v skladu s pravnim redom slovenske države. Mnogi bi tu porekli, hvala Bogu, je vsaj v zadevi Janše in tovarišev sodišče ravnalo pravično in jih obsodilo. Uroš Lubej, ki danes v imenu Vseslovenskih protestov pozdravlja obsodbo, po prvostopenjskem sojenju balkanskim bojevnikom sicer ni poslal medijem ogorčenega pisma zaradi oprostitve.

Toda država, v kateri ene sodijo po enem principu, druge po drugem, ni zgled pravnosti. Razplet na sodišču je tako odvisen od izbire sodnika, kar upravičeno zbudi ljudsko nejevoljo.

Status sodnika nad sodniki je sicer v družbi dobil KPK. Vendar so njegovi učinki povsem arbitrarni. V svojem razvpitem poročilu je obsodil Janšo in Zorana Jankovića, posledica pa je bila odstavitev prvega z mesta premiera, medtem ko je drugi ostal nedotakljiv na županskem mestu. Zdaj smo doživeli farso v podobi javno dostopnega zvočnega zapisa Jankovićevega zaslišanja na KPK. Stvar ima učinek zabave na račun županovih odgovorov. Toda, kje so tu tožilci? KPK je dokumentirano predstavila imena in vsote nekaterih podjetij, ki so nakazali posojilo Jankovićevi firmi KLM, ta pa je v naslednjih dneh te vsote nakazala na njegov osebni račun. Toda taista podjetja so sočasno dobila posle pri ljubljanski občini in pozabila terjati vračilo posojila od KLM. Imamo vse: tok denarja, korupcijsko povezavo, znanega zaslužkarja, tožilstvo pa nič.

Ali že pozabljeni primeri preganjanja zločincev, ki so za seboj pustili Barbarin rov in druga grobišča, v katerih so pobili množice razrednih sovražnikov po drugi vojni. Pred več kot desetletjem so ovadili nekdanjega predsednika jugoslovanske vlade Mitjo Ribičiča zaradi njegovih povojnih rabot. Toda sodišče je tedaj ocenilo, da ni zadostnih dokazov, da bi sprožili sodni pregon. Zgolj številna trupla in njegova funkcija javnega tožilca, kateremu je denimo prek noči izginilo v smrt več kot 30 preiskovancev, ter sam način delovanja partijske oblasti, ni bilo dovolj tehten argument za sprožitev sodnega pregona. V zadevi Janše, Krkoviča in Črnkoviča kot argument za obsodbo štejejo dejstvo, da so med seboj komunicirali, brez da bi bilo znano, o čem sploh so govorili.

In zadnji primer, ko je sodišče podjetju Mirage prisodilo 8 milijonov evrov, ker je notranje ministrstvo v nekem hipu po ukinitvi avtomobilskih nalepk odpovedalo nadaljnje sodelovanje. Posel je na začetku prejšnjega desetletja podpisal policijski minister Rado Bohinc brez poprejšnjega javnega razpisa. Na en mah je po volji politika podjetje dobilo sanjski angažma za novo storitev, ki jo pred tem v državi nismo poznali in ki jo po prekinitvi pogodbe nihče ne pogreša.

Ko je v Mariboru Franc Kangler podpisal pogodbo o radarjih z »Iskra Sistemi«, je ta kmalu postala objekt korupcijske presoje, medtem ko Bohinčev posel z »Miragem« ni bil nikoli predmet podobne presoje, čeravno je protikorupcijska komisija pod vodstvom Boštjana Penka in za njim Draga Kosa kar živahno izdajala svoja mnenja tudi v prejšnjem desetletju.

Presoja sodb s strani pravnih ekspertov a tudi javnosti je namreč tisti demokratični humus, ki tudi od sodstva zahteva konsistentnost. Vsekakor bo ilustrativno videti, na osnovi katerih argumentov je sodnik v tožbi »Miraga« temu prisodil tako ženerozno visok znesek. V koruptivni državi, kot je Slovenija, je povsem upravičeno pomisliti, da so kdaj tudi sodniki skorumpirani. Sodstvo samo je do te misli arogantno, zadošča že pogled na njegovo indolentnost v zadevi »Prijatelji v stečajih«.

In sodba v zadevi »Patrija«? Že po nekaj argumentih, ki sta jih navedla profesorja prava Lovro Šturm in Klemen Jaklič, zadeva kaže na takšno vprašljivost sodbe, da pravno ne bo preživela pretresov na poslednji instanci.

Delovanje sodstva tako postaja osrednja politična tema.