Komentar / Peklenska izbira

Bernard Nežmah

7. 3. 2025  |  Mladina 10  |  Pamflet

V Washingtonu se je zgodil šok svetovne diplomacije. K predsedniku Donaldu Trumpu je prišel na podpis pogodbe o pridobivanju redkih zemljin ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski. Dejanje ni bilo samoumevno, pred tem je EU nasprotovala takšni kupčiji za mir. Ko je prvi mož Ukrajine pred kamerami zavzeto oponiral apriornemu zaupanju poglavarju Bele hiše glede dogovorov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ga je po srečanju gostitelj arogantno odslovil z nadaljnjih pogovorov. Jasno kot trgovec: vrni se, ko se boš strinjal.

Toda potem sledi novo presenečenje. Na prosto soboto ga je naslednji dan takoj prestregel in povabil v goste britanski premier Keir Starmer, ki mu je obljubil nadaljnjo podporo in 4 milijarde funtov za vojsko iz zamrznjenih ruskih državnih fondov v Angliji. V nedeljo, na gospodov dan, je v London kot na migljaj priletela deseterica voditeljev evropskih držav, šef NATA, prva komisarka EU, iz Kanada je privihral premier Justin Trudeau, iz Azije pa turški zunanji minister. V hipu se je osnovala nova strategija do vojne v Ukrajini. Namesto Trumpovega načrta - konec vojne, koncesije Rusiji, ZDA dobijo strateške ukrajinske rudnine, sta britanska in francoska voditelja predstavila drugačno pot - enomesečno premirje zunaj fronte, potem pa britanski in francoski vojaki na rusko-ukrajinski meji kot garant v primeru sklenitve miru, ob tem pa soglasna napoved, da evropske dežele še izdatneje podprejo Ukrajino z dobavami orožja.

A naslednji dan novi preobrat. Komaj je o detajlih plana za francoske medije spregovoril Emanuel Macron, že ga je britanska vlada demantirala. Francosko-britanski alternativni plan je izpuhtel v enem dnevu. Vmes pa je igro nadaljeval Trump, ki je ustavil vso vojaško pomoč Ukrajini. Zelenski, ki se je malo prej kopal v zmagi s pomočjo evropskih zaveznikov, je v hipu obrnil ploščo in v Washington poslal pismo, v katerem obljublja, da se bo podvrgel Trumpovim načrtom. Nekdanji igralec v zabavnih šovih je slabo preračunal diplomatsko igro. Doma ima sicer polno podporo, najprej so ga mediji in politiki enoglasno podprli zoper arogantnega vladarja Amerike, ko pa je odigral novo potezo približevanja Trumpu, so ga spet enoglasno podprli.

Ukrajinci so v peklenskem položaju. EU jim obljublja pomoč v nadaljevanju vojne, a kaj to sploh pomeni? Medtem ko so bile evropske pošiljke orožja v prvih treh letih zelo limitirane, je zdaj verjeti, da bodo začele deževati v dnevnem ritmu? A tudi v tem primeru nadaljevanja spopadov je cena smrti na ukrajinski strani grozeča, sploh, ker že zdaj vojni obvezniki množično dezertirajo, se skrivajo in bežijo iz države. Država, ki je ob nastanku štela več kot 50 milijonov prebivalcev, jih je doslej izgubila že 20.

Trumpov plan se zdi sicer hitra in elegantna rešitev. Ruska stran obdrži levji delež okupiranih teritorijev, Američani pa so potem garant miru, saj bi dogovor sklenili v obojestranskem zadovoljstvu s Putinom. A ta scenarij je slabši kot pakt Minsk izpred desetletja, ki so ga podpisale Ukrajina, Rusija, Francija in Nemčija, slednji kajpak kot garanta. Kaj je že ta predvideval? Konec vojaških spopadov med ukrajinsko vojsko in ruskimi donbaškimi uporniki, uradni Kijev pa spremeni ustavo in dodeli ruskim območjem politično avtonomijo. Ukrajinske oblasti v slabem desetletju niso ruski strani dodelile želene notranje samostojnosti, namesto tega pa je Zelenski nekaj mesecev pred izbruhom vojne poslal na obmejno področje armado nekaj sto tisoč vojakov ter se v intervjujih pohvalil, da ima najmočnejšo vojsko in da bo osvojil uporni teritorij. Potem se je zgodovina odvila kot tragedija z rusko invazijo.

Sedanji predlog Trumpa je šok za zdravi razum: Ukrajina je stopila v vojno, da si povrne odcepljene ruske province, po treh letih uničevanja pa te province postanejo rusko ozemlje!!!!!! Vsa ta junaška epopeja bi bila popolni nesmisel, parcialni samomor.

Kako bo Zelenskega kot državnika opisovala zgodovina? Zdaj igra na dve karti: malo na ameriško, malo na evropsko. Kaj pa, če bi poprej igral na drugi dve: malo na evropsko, malo na rusko? Bi ustavil divjo derusfikacijo, ki je zajemala izbris ruskih imen krajev, ulic, odstranitve spomenikov, prepoved proruskih strank, ukinitev ruskih medijev, ruskih šol etc., in iskal dogovore s Kremljem? V preteklosti so to redno počeli modri državniki šibkejših držav. Tudi njegovi predhodniki na začetku tisočletja, kot sta bila proukrajinska premiera Julija Timošenko in Viktor Juščenko, ki sporov s Putinom nista zaostrovala v nedogled.

Naj se zgodi mir ali vojna, Ukrajinci so v tako desperatno-shizofrenem položaju kot malokatera nacija v zgodovini.

In Evropa? Čeravno se njeni voditelji pompozno sestajajo in napovedujejo zgodovinske prelome, je lekcija posebej trpka. Prekiniti gospodarske in politične povezave z Rusijo in se odzvati vabilu EU, da dobiš status pridružene članice, je smrtno nevarno.

Veliko urgentno srečanje evropskih voditeljev v tem tednu, ki da bo zarisalo novo politiko stare celine, krši osnovno moč evropskih civilizacij racija. Namesto počasnih, polemičnih in premišljenih procesov, se zdaj politika dogaja na mah. Slovenski premier je komajda še uspel najti nekaj ur, da bi se o prelomnem vrhu poprej pogovoril z opozicijo.