Sodba izrečena …

Vlado Miheljak

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Žal je tukaj prav Satan na delu.«
— Podpornica JJ pred sodiščem (3. 6. 2013)

»Janša, s tabo smo nastali. Janša, s tabo gremo do konca.«
— Transparent podpornikov JJ

»Od tega dne, ko se je zgodila Patria, ko je bil objavljen tisti znani finski konstrukt pod imenom Resnica o Patrii, se je slovenski javni dolg povečal z 8 milijard na 20 milijard, vsi zaradi tega v tej državi živimo slabše.«
— Janez Janša je tudi v najtežjih trenutkih ohranil smisel za humor (3. 6. 2013)

Hja, Marx je imel še kako prav, ko je Heglovo konstatacijo, da se zgodovina ponavlja, dopolnil, da nastopa prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če je kdo dvomil o Marxovem ciničnem dopolnilu, ima v teh dneh krasno priložnost, da ga preveri na domačih prilikah. Proces proti Janši in pajdašem je res farsa. Ne zaradi sodnega postopka, ampak zaradi spremnih pojavov v obrambni strategiji. Meni osebno je bilo najbolj všeč, ko si je četverica (no, pravzaprav trojica, ker Borštner ni bil prisoten) z Janšo na čelu na steni nekdanjega vojaškega sodišča na Roški odkrila spominsko ploščo. Kar bolj spominja na Chaplinovo filmsko karikaturo kot na politično realnost. Ne spomnim se, da bi sicer kakšen samodržec sam sebi odkrival spomenik ali obeležje. To po navadi njemu v veselje storijo verniki. In posnetki izpred nekaj dni na Roški, še zlasti pa v ponedeljek (3. 6.) pred sodno palačo, so spet pokazali, da ožje jedro Janševih privržencev deluje kot skupnost vernikov: še huje, kot nekakšna politična sekta. Fatalistično. Nobene potrebe po argumentaciji; popolna odsotnost kritične distance. Celo intelektualno jedro podpornikov ne deluje drugače. Matej Makarovič je prav zabavno izpeljal svoj argumentacijski lok v bran idolu. Takole je rekel pred izrekom: »Morebitna obsodilna sodba bi okrepila polariziranost v slovenski politiki.« In kaj? Naj bo oprostilna, pa se bo polariziranost zmanjšala? In ne nazadnje, mar naj sodišče pri izreku sledi političnim implikacijam ali naj sodi po zakonu? Še bolj zabaven pa je bil komentar Janševe zveste koalicijske partnerice Ljudmile Novak: »S sodbo je ogrožena demokracija.« Torej se po Novakovi postulati in imperativi demokracije in pravne države izključujejo. Verjetno liderji na (politični) levici zavistno opazujejo te podobe podpore, saj jih sami niti v sanjah ne bi bili deležni. Ne od političnega plebsa ne od političnih partnerjev. Tisti, ki slovenske politične folklore niso vajeni, zato verjetno šokirani opazujejo in poslušajo argumentacijo pred sodbo in po njenem izreku. Še zlasti diskvalifikacije in pozivanje k linču sodišča in tožilstva, kot smo jim priča zadnjih štirinajst dni. Tisti, ki psihološko subtilno spremljajo politično dogajanje, so lahko zaznali izjemno nervozo Janševega klana v zadnjem obdobju. Očitno so se zavedali, da ima tožilec veliko trdnejšo zgradbo svoje argumentacije, kot so si želeli in kot jim je delno celo uspelo prepričati javnost. Zlasti medije. Sodba ni bila izrečena za fiktivno dejanje v neznanem času, na neznanem kraju … ampak je bila zelo konkretna.

Janša je s tem izrekom na politični prelomnici. Če sodba postane pravnomočna, je kariera končana. Da bo iskal pravico »v Evropi«, če je doma ne bo dosegel, je kajpak pravljica za otroke. »Evropa« potencialno prisluhne malemu človeku, sleherniku, ki/ko naleti na gluha ušesa pri svojem boju z državo, ne pa politiku, ki je po veljavnem pravnem redu države znotraj EU pravnomočno obsojen korupcije. To ne pomeni, da bo Janšev boj kmalu končan. Sodba je izrečena, proces se šele začenja. Politični proces. Smer je že nakazal na tiskovni konferenci neposredno po razsodbi: »Uporabil bom vsa pravna in politična sredstva, da se ta sodba vrže.« Grozljivo prostodušno izrečena vojna napoved pravni državi. Da bo uporabil vsa pravna sredstva, je logično in zato irelevantno. A kaj pomeni, da bo uporabil vsa politična sredstva, da dokaže svoj prav? S politiko, s politično močjo, s političnim pritiskom nad sodišče in razsodbo? Očitno sedaj igra na vse ali nič, sicer tako neprevidnih izjav ne bi dajal.

Kaj Janši sicer preostane? Kot razumemo napovedi obrambe, bodo oporekali zakonitosti pridobljenih dokazov. Čeprav je malo verjetno, da bi na višji instanci prisluhnili obrambi, da so lahko dokazi, pridobljeni po veljavni finski zakonodaji, sporni in bi se s tem ves konstrukt obtožbe in razsodbe zrušil, bi tudi v tem primeru imel Janša hude zagate. Namreč, z oporekanjem postopku se lahko sicer izogneš sankciji, ne pa tudi moralnemu bremenu. Lahko se kot kakšen balkanski bojevnik prosto sprehajaš po svojem mestu in v svoji državi, ne moreš pa več kredibilno nastopati kot politik. Kaj pa bi se spremenilo v očeh javnosti, če bi se izkazalo in uveljavilo, da kronski dokazi, ki so legalno pridobljeni na Finskem, niso veljavni v domačem sodnem postopku?

V redu, ta zgodba je – vsaj za zdaj – končana. A je hkrati politično slepilo. Medtem ko se naslajamo ali zgražamo nad zgodovinsko razsodbo, se je treba vprašati, kaj smo v politični areni pridobili. V senci pričakovanja sodbe nam je nova koalicija pripravila vse tisto, kar so bile Janševe mokre sanje. Zdi se, kot da še ni pricurljalo v zavest volivcev, da po novem ne moremo na referendumu odločati niti o tako temeljnih vprašanjih javnega interesa, kot je morebitni izstop iz Nata ali iz EU. Morda smo se rešili Janše, a njegovo vizijo demokracije uveljavlja sedanja koalicija.

Sicer pa itak vemo: Ni miru za demokracijo. Nikoli.