Kaj je počela Mladina pred 25 leti?

Vlado Miheljak

14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Dva leva

»Da ima neka skrajno radikalna revija, ki ima dostop do obtožnega predloga, mesec dni prej, kot ga dobi obtoženi, tak vpliv na državno tožilstvo, da njene nebuloze ponavlja celo v zaključnih besedah, je zaskrbljujoče. Treba se je vprašati, kaj stoji za obema.«
— Tudi JJ-ju se prikazujejo Murgle, tako kot so se pred 25 leti JLA

»Na začetku so bile Murgle,« bi lahko s svetopisemsko pompoznostjo oslikali stalnico paranoidnega iskanja najprej razrednega in federalnega, kasneje notranjega, protiosamosvojitvenega sovražnika. Kako banalno. Takrat, pred 25 leti in več, ko se je predvsem in skoraj izključno skozi Mladino teden za tednom vil vihar provokacij, so iz vojaških in unitarističnih krogov nenehno prihajali namigi, da za vsem stoji slovenska secesionistična partija, ki jo pooseblja Kučan. Nekateri novinarji srbskih časopisnih hiš, npr. promiloševičeva Plavevska, ali dežurni medijski stražar Jugoslavije po meri JLA, Lazanski, so to nenehno eksplicitno namigovali. Kar je bila seveda neumnost. Resnica je bila takšna, da se je slovenska partija bala Mladine kot hudič križa, ker je imela nenehno težave z njo in zaradi nje. Ni šlo toliko za same ideje, ker si je tudi reformirana Kučanova partija želela – sicer kontrolirano in postopno – odklapljanja od federacije, ki je takrat že bila v čvrstem Miloševićevem objemu, ampak za Mladinino radikalnost in zlasti provokativnost. Če odmislimo Radio Študent, ki je imel v tistem času zgolj lokalni domet, je bila Mladina osamljen otok opozicijskega žurnalizma v slovenskem in jugoslovanskem medijskem svetu. Zato je bila v središču interesa domačih in svetovnih medijev. In najbrž tudi agentur. Vrata uredništva so si podajali znani in neznani novinarji in »novinarji«. Tako »pravi« agenti kot lunatiki vseh sort. Nihče se takrat ni pretirano sekiral zaradi tega. Takratni sodelavci Mladine smo bili verjetno prva generacija, ki je ni bilo strah; ki strahu ni vkalkulirala v svoje zasebno življenje. To je pač bil privilegij kritično pišočih avtorjev osemdesetih let.

O.K. Po funkciji je vso to kliniko in tudi realne pritiske agentur prestrezal glavni urednik. Vsi smo to vedeli. Igra je bila dvojna, in kot se je kasneje izkazalo, koristna vsaj ob aretaciji Janše. Po sloviti Stojkovi fotografiji Janševe »mehke aretacije« je Botteri v Mladini prepoznal in razkrinkal Frumna kot agenta Službe državne varnosti. Namreč, Frumen je ob hišni preiskavi pri Janši svojo ekipo predstavil z: »Dober dan. Mi smo z UNZ Ljubljana Mesto.« (cit. po A. Žerdin: Gener/Ali brez kape, str. 69). Seveda (tudi) po tem razkritju ni bilo nobenega dvoma, kdo je v tej šahovski partiji kraljica, kdo kmet. Vse kasnejše interpretacije so sledile sprotnemu re/konstruiranju realnosti v neki paranoidni glavi. Za vsako priliko posebej in drugače. Tako je lahko vsak, ki se je v nekem trenutku pozicioniral kot (politični) nasprotnik, tvegal, da bo postal agent, udbaš. Kasneje pa morda spet verodostojen prijatelj. Dober prijatelj Bavčar je sredi devetdesetih postal slab Bavčar, pa kasneje spet dober. Pač brat v orožju. Sicer pa tisti, ki imate voljo in dober želodec, poiščite v Dnevniku (5. 12. 1994) članek z naslovom »Zavrl: Izdal me je Janez osebno«. V njem preberete, kako je Janša razglasil Zavrla za sodelavca SDV, Zavrl pa Janšo za izdajalca. No, pred dvema tednoma sta nekdanji »udbaš« in »izdajalec« družno odkrila sebi v veselje spominsko ploščo na Roški. Če končamo zgodbo z Botterijem, lahko rečemo, da je vredna toliko kot vse druge Janševe konstrukcije. Ne vem, lahko, da je bil mladostno naiven in je podcenjeval Službo državne varnosti. A kar štiri parlamentarne komisije, ki so razkrivale ozadje procesa proti četverici, niso našle prav nič kompromitirajočega. Nikogar ni namočil. Ničesar razkril. Je pa njegov oče izgubil službo v JLA. Verjetno za nagrado, ker ni znal disciplinirati sina. In celo Omerza je pred dnevi na predstavitvi svoje knjige moral oporekati Janševi oceni Botterija, češ da ni zasledil, da bi on Janšo izdal. Sicer pa je v (mislim, da prvem) Janševem intervjuju po koncu procesa (Mladina – Bilten Odbora, 12. 8. 1988) izpadel Hrastar pozitivec, profesionalni uslužbenec UJV, ki mu je agent državne varnosti Frumen ukradel identiteto. Veliko kasneje, ko je tožilka Zobec Hrastarjeva napisala obtožnico v primeru Patria, je pri priči postala žena tistega umazanega Hrastarja, ki mu je leta 1988 odvzel svobodo.

In če smo začeli v Murglah, tam še končajmo. Ničkolikokrat je Janša izjavljal, da ga je dal zapreti Kučan. A ta zgodba je nastala razmeroma pozno. Na začetku je Janša Kučana podučeval, da je naiven, češ, resnična tarča procesa je on – Kučan namreč. »... naj Ti povem, da je civilne in vojaške preiskovalce mnogo bolj kot moja morebitna želja po oblasti zanimala Tvoja dejanska oblast, Tvoje izjave in Tvoji magnetogrami. … Najbrž ni mnogo ljudi, ki bi dvomili o tem, da je bil ljubljanski proces uperjen proti liberalizaciji v Sloveniji in da je predstavljal le vrh ledene gore v seriji obtožb o kontrarevoluciji in podobnih ... Ljudje so (smo) se bali, da se bo vsa stvar končala tudi tako, da bodo odstavili Tebe, Stanovnika, predsedstvo CK ZKS ... oziroma vas prisilili, da odstopite, kar je končno eno in isto. To jim ni uspelo ...« (Delo, 5. november 1988)

V redu. A zakaj obsedenost Janše z Mladino, ki je bila v času procesa v središču upora? Če naslovno vprašanje obrnemo, lahko rečemo, da zato, ker danes počne točno to, kar je počela pred 25 leti. Le da je bila takrat v sprednji vrsti tistih, ki so spravljali Janeza iz zapora, danes pa odpira prostor tudi tistim, ki Ivana spravljajo v zapor.