Svarila

Janko Lorenci

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Kolumna

Razklanost slovenske politike je že kliše. Je otrok tradicionalne razklanosti na dva politična pola, deloma pa tudi slepilo, manever za poudarjanje razlik, ki jih ni, in za prikrivanje slabih lastnosti, značilnih za levico in desnico.

V zadnjem času kot da razklanost prerašča v svoje nasprotje – sodelovanje in slogo v pahorjanskem slogu.

Najprej sta obe strani (izjema je SD) zrinili v ustavo fiskalno pravilo, malo s pomočjo Janševega izsiljevanja, malo v službi slovitih dimnih signalov tujini. Hkrati sta vsebinsko pohabili pravico do referenduma, kar bo v korist obema. Nato sta ob aferi Tovšak složno udarili po sodstvu, najsiloviteje pravniški hrust Pličanič. Kot da bi začutili, da sodstvo polagoma postaja nevarno tudi za prebivalce visokih nadstropij politike.

Hkrati se levica in desnica – to pa je stvar že dolgotrajnejšega slogaštva – še naprej družno upogibata pod vsako sapico iz Bruslja in nenehno trepečeta, da bi tam kdo kihnil. Francoski predsednik Hollande je ob priporočilih Komisije rekel, da bo Francija sama odločala o svojih stvareh, naša premierka pa do Bruslja postaja avtomat za kimanje, ki včasih spusti kako ponosno izjavo. Slovenija seveda nima francoske teže, a med obema miselnostma so prepadi. Naša politika ne razume, da je odpornost proti zunanjim pritiskom postala predpostavka dobrega vladanja.

Razklanost politike je torej hud problem, sodelovanje obeh polov, njuna poenotenost, pa je lahko še bistveno hujši. Nasploh je njuna sprtost v glavnem boljša od sodelovanja, saj sta si naša levica in desnica v ekonomsko-socialnem pogledu in nekaterih drugih lastnostih tako podobni, da bi njun trajni tesni objem, denimo v obliki velike koalicije, samo še utrdil slab status quo in mu prej ali slej dodal avtoritarno razsežnost.

To seveda pomeni, da z menjavami oblasti ne dobimo prave alternative za naš bolni politični sloj. To spet ne pomeni, da sta si levica in desnica v vsem enaki. Kljub občasnemu sodelovanju se bosta še naprej tolkli in mikastili, tudi sovražili se bosta še naprej pristno. To dvojno igro enotenja in ravsanja se gresta zaradi preživetja etablirane politike kot celote.

Ne bomo rekli, da je ta politika najslabša na svetu. Vendar jo veliko bolj kot trud za dobro življenje večine v tej deželi povezujejo slabe reči. Povezuje jo polaščevalnost; če za trge velja, da so dober hlapec in slab gospodar, drži to še bolj za politiko. Povezuje jo neoliberalna miselnost. Povezuje jo strah pred alternativo in oživitvijo protestov. Povezuje jo tudi hotenje po ohranitvi statusa quo in, kot rečeno, naraščajoči strah za lastno preživetje.

Taka politika nas je postopno spravila v krizo, ki se samo še stopnjuje, povzroča nenehno histerijo in do neznosnosti veča negotovost, kam plovemo. Napoveduje se nadaljnje pogrezanje na vseh ravneh. Podatek o znižanju BDP v prvem četrtletju je dramatično opozorilo in najslabši možni signal tujini. Je predvsem maslo vlade J. Janše, tega nacionalnega škodljivca, a tudi prejšnjih vlad, zlasti pa svarilo za Bratuškovo. Svarilo, da je tudi njen način reševanja krize v temelju zgrešen. Vse je v znamenju naglega rezanja, slepe poslušnosti bruseljskim zahtevam in enotenja z Janšo. To je pogubna hoja po liniji najmanjšega odpora.

Možna – in deloma še mogoča – je bila drugačna pot. Najprej bistveno večji iztržek s prodajo obveznic (povpraševanja je bilo dovolj), s čimer bi si zagotovili daljše obdobje odpornosti proti pritiskom finančnih špekulantov in EU. Nato zapis fiskalnega pravila v zakon, ne pa v ustavo, kar je zgled škodljivega sporazumevanja z opozicijo. Predvsem pa uveljavitev prvotno zamišljene ekonomske politike. To bi seveda predpostavljalo, da se vlada ne bi takoj podelala pred EU in zahtevanim hitrim zategovanjem pasu. Tako bi – namesto naglega izgubljanja perspektiv in suverenosti – lahko razumno raztegnili finančno konsolidacijo in se izognili divjemu rezanju, ki vodi v razkroj, blokade in nemire – naravnost v grško tragedijo po slovensko. Varčevanje bi ostalo (nekaj možnosti je bilo opisanih v uvodniku zadnje Mladine), vendar omejeno in ne samomorilsko, poudarjeno pa bi ga morali spremljati ukrepi za oživljanje gospodarstva in pridobivanje zaupanja, npr. glede zatiranja korupcije. Namesto slednjega smo dobili složen napad politike na sodstvo.

Požar ni pogašen, kot pravi premierka, nasprotno. Če se koalicija ne bo takoj otresla uničujočega, od Bruslja vsiljenega vzorca »reševanja« krize, hkrati pa vkleščenosti v lastni ozki tehnokratizem in tradicijo, da politika najprej služi sebi, potem pa morebiti ostalim, bo še bolj potopila Slovenijo.

Vlade nočemo odpisati kar počez, toda stanje je alarmantno, smer pa debelo zgrešena. Premierka se hvali z uspehi v Bruslju, čeprav bi morala vedeti, da so njegove pohvale poljubi smrti. Potreben je prelom; vlada s premierko na čelu potrebuje streznitev in oster zasuk v glavi in hrbtenici in se – če ima toliko preživetvenih nagonov in sploh kaj odgovornosti za državo – upreti pogubni »austerity«. Magari z drastičnimi potezami. Svarilnih zgledov v južni Evropi je dovolj. Jih Bratuškova noče videti, ker izgublja stik z realnostjo, ker preveč uživa v nepričakovanih višinah svojega položaja – ali pa samo vedno bolj kaže svoje prave barve, barve tipičnega slovenskega politika?

Zdaj je še čas, da z novim zasukom popravi prvi kozolec, ki ga je napravila s sprejetjem fiskalnega pravila v ustavo in s servilnostjo do Bruslja. To bo tvegano in zahtevno, a nujno, če noče končati v razkroju in sramoti.