Komu služi?

Janko Lorenci

14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Kolumna

Slovenijo obvladuje velika negotovost. Ni jasno, kaj bo z etablirano politiko, kaj z alternativo, gospodarstvom, javnimi službami. Jasno je le, da se bo ekonomska kriza nadaljevala, to pa samo povečuje splošno negotovost. Ker je zelo nepredvidljivo tudi zunanje okolje, se lahko iz sedanje nepregledne godlje izcimi skoraj vse.

Politična pokrajina je nestabilna. Levico spravlja v težave že to, da je na oblasti v kriznem času. Veliko huje je, da vodi – deloma zaradi pritiska EU – očitno zgrešeno protikrizno politiko. To bo etablirano politiko, še zlasti njen levi del, spravilo na še slabši glas.

Desnica ni nič na boljšem. Janši se je najprej zaradi neumnega vladanja sesula vlada, zdaj je še obsojen. To morda pomeni njegov politični konec, lahko pa celo dodaten vzpon. Do pravnomočnosti bo minilo precej časa in naš hudi mož bo do takrat ne glede na končni izid zganjal paniko in destrukcijo.

Alternativa je izgubila aktivno podporo množic na cestah. To še ne pomeni, da se vstaje ne morejo obnoviti, in to v manj miroljubni obliki kot prvič. Toda alternativa (različna gibanja in skupine) deluje hromo in neprodorno, ima težave z voditelji, razbitostjo itd. Dve vodilni skupini, Pirjevčeva in delavsko-pankerska, sta razglasili, da se bosta formirali kot stranki, a capljata na mestu. To ubija prvotno radovednost in pričakovanja. Kriza in slab glas etablirane politike naj bi delala za alternativo, toda to bo premalo, če bo ta lenarila naprej.

Negotovost brez jasnih ciljev, otipljivo nakazanih poti iz krize in njihovih protagonistov je slabo stanje. Družbeni pesimizem in pasivnost se znova večata. Množice bi laže prenašale stisko in razsodneje volile, če bi lahko komu zaupale. Komu? Tako razpoloženje otežuje izhod iz krize in veča možnost ekstremnih razvojev.

K temu prispevajo tudi razni »sredinci« in mediji.

Sredinci, nevtralci, vmesniki ali kakor jih že imenujemo (mednje spada npr. Steinbuchova skupina), so po svoje logičen poganjek krize, splošne zmede, diskreditirane politike in medle alternative. Od zadnjih dveh se ograjujejo, imajo se za nekakšen čisti glas družbe, zagovarjajo splošne pojme, kot so demokracija, pravna država itd., so radi visoko načelni brez konkretnega izrekanja in bi radi veljali za pozitivno negacijo politične razklanosti.

Sredinskost, nevtralnost je seveda možna, včasih koristna pozicija. Vendar mora upoštevati realnost. Ekvidistanca do levice in desnice ni mogoča, dokler slednjo obvladuje Janševa SDS, ekstremna, rušilna, skrajno makiavelistična. Tu gre za relativiziranje in podpiranje prevladujočega mnenja, da so vsi v vsem enaki. To enačenje koristi nasilnejši, ekstremnejši politiki.

Zato take vrste sredinci večinoma ne zbujajo zaupanja. Iz različnih, v glavnem oportunističnih razlogov zganjajo mimikrijo, podobno praznemu Pahorjevemu sredinjenju ali varljivi sredinskosti Virantove stranke, ki je v ključnem odnosu do neoliberalizma v resnici trdo desna. Taka mimikrija ali vsaj izmikanje očitnim razlikam v svetu okoli sebe je še posebej problematično v krizi, ki je tudi kriza (neoliberalnega) kapitalizma. Alternativa sedanjemu sistemu je v osnovi leva – ne strankarsko, ampak vsebinsko gledano. Skratka, naši sredinci so orientir, ki kaže v vse smeri hkrati in torej v brezpotje.

Podobno sredinskost lovijo tudi nekateri pomembni mediji, zlasti nacionalna TV. Nacionalki zaradi splošne zmede in negotovosti, neizbežne notranje pluralnosti, pomanjkanja mirne avtoritete vrhov institucije itd. pri njenem vrvohodstvu ni lahko. A nekaj bi moralo biti jasno in odločujoče: javna TV mora zagovarjati javni interes. To piše v njenih pravilih, javnost pa jo navsezadnje tudi preživlja. Kaj je javni interes, je včasih res izmuzljivo. Zagotovo pa v javnem interesu ni zagovarjanje neoliberalizma. Toda v Slakovih Pogledih, pri mnogih gospodarskih temah in marsikje v informativnem programu dajejo ton kar naprej v živo ali posredno nastopajoči neoliberalci tipa Masten, ta čas površno potuhnjeni. Kriza pa traja dovolj dolgo, da so neodogme razkrinkane kot razvojno škodljive, včasih dobesedno ubijalske (prehitro krčenje javnih izdatkov za zdravstvo, socialo itd.). Kljub temu naši neoti na javni TV kot nekakšne obvezne raglje še naprej razkladajo neoliberalne modrosti in njihove lokalne izpeljanke, dobivajo ošpice zaradi nacionalnega interesa, suvereno privatizirajo in prodajajo vse počez itd. Enega takih vrhuncev smo doživeli prejšnji teden v Odmevih, ko je Peskova ob priznanju IMF, da je z neoliberalno »pomočjo« Grčiji naredil napako, pobožno spraševala stalnega TV-gosta, Egona Zakrajška, neoliberalca par excellence.

Pri tej bolestni navezanosti na neoliberalce gre za mešanico ošabne nevednosti, streženja konkretnim interesom, ideološke zaslepljenosti in tudi lažne razredne pripadnosti; v času, ko prekarnost, obubožanje, berzposelnost vedno bolj grozijo vsemu novinarskemu cehu, se ti vrli promotorji neoliberalcev še vedno štejejo za člane elite. In si hkrati žagajo vejo pod nogami: neoti so sovražniki javnega dobrega, tudi javne televizije.

Javna TV seveda mora predstaviti tudi neoliberalne ideje, pojave, argumente. Toda po toliko letih krize se je, gledano scela, dolžna izrekati proti neoliberalizmu in za bolj civiliziran kapitalizem. Zato še ni treba, da je revolucionarna, čeprav je seveda dolžna predstavljati tudi različne utopije, ki bodo jutri morda realnost.

Dokler bo oder za zakrajške, mastene, grahke itd., to ni nacionalna, ampak manjšinska, udinjana TV.