V spirali

dr. Bogomir Kovač

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Strm padec medletne gospodarske rasti, med največjimi v EU, ni posebno presenečenje. Slovenija se že od začetka krize konec leta 2008 nenehno oddaljuje od povprečne evropske razvitosti, podobno velja za blaginjo. Reševanje krize je v rokah tretje vlade, razvojno nazadovanje pa je rezultat tako številnih strukturnih slabosti slovenskega gospodarstva kot tudi krize vodenja in upravljanja, podjetij ter države. Tudi v EU se je želena politično-ekonomska konvergenca spremenila v naraščajočo politično polarizacijo držav in ekonomsko diferenciacijo z vidika konkurenčnosti in rasti. Napačna je dosedanja evropska makroekonomska politika, problematična in nesposobna je domača razvojna politika. Oboje je žal povezano, preboj pa je mogoč samo z obeh strani.

Padec gospodarske rasti za 4,8 odstotka v prvem četrtletju v primerjavi z lanskim je Slovenijo postavil na vrh resnih gospodarskih bolnikov EU. Gre za občuten padec proizvodnje, potrošnja zaostaja na vseh ravneh razen pri izvozu, brezposelnost raste. Številni negativni trendi so povsod povezani s pesimističnimi pričakovanji, vsi čakajo na nekakšno odrešitev, ki pa je ni. Tičimo v klasični spirali negativne ekonomike recesije. Ključna je nekakšna vdanost v usodo, da ničesar ni mogoče storiti (evropska trojka) ali da odrešitev prinašajo domače institucionalne inovacije (»slaba banka«, holding), dejansko pa rešitev lahko prihaja le od drugod (tuja privatizacija in investicije).

Pred nami so univerzalni krizni nauki, da lahko toliko potrošimo, kot proizvedemo, da se gospodarstvo samodejno krči s prilagajanjem nezadostnemu povpraševanju, da ni naloga vlade reševanje podjetij in skrb za dodatno potrošnjo, da je krčenje socialnih pravic neizogibna posledica krize. Ta doktrina je preprosto politikom všeč, utemeljuje namreč njihovo oblast, ker morajo reševati ljudi. Trpljenje je tu stara krščanska vrednota, drugačna ekonomska in razvojna politika ostajata skrivnost razodetja. Kriza tako dobiva vse bolj tudi moralni pridih. Recesija je posledica prejšnjih grehov, večno iskanje krivcev tiha pokora, ki zadovoljuje. Sprijaznili smo se z usodo žrtve.

Zakaj ne uporabimo novega denarja za lajšanje trpljenja ljudi, namesto da pomagamo bankam in finančnikom?

Toda izhodiščna težava ne tiči pri članicah, temveč v ekonomskem sistemu EU (evro) in sami bruseljski ekonomski politiki. Danes povsod uporabljajo kombinacijo ekspanzivne monetarne politike (znamenito »kvantitativno popuščanje«, QE) in restriktivne fiskalne politike (»fiskalno stiskanje«, FA). Njun spoj je zlasti v EU, zaradi defenzivnosti ECB, še posebej neuspešen, poglablja namreč recesijo in javni dolg. Vse skupaj pa v svoji ortodoksnosti vse bolj spominja na propadli zlati standard in zgrešeno fiskalno politiko v veliki depresiji 1929–1933.

Alternativa je možna, toda velja za radikalno in sporno. Ključ je v načinu monetizacije potrošnje, kajti edino, kar ustvarjamo iz nič, je denar, in uporabimo že to orodje, preden nas vzame hudič. Metodi sta dve. Prva je podobna sedanji QE, ko CB zasipajo z denarjem zasebne in državne banke (»helicopter money«), druga pomeni neposredno financiranje deficitov. Prva ne rešuje fiskalnega problema držav, pomaga pa zlasti oživljanju trga kapitala. Druga rešuje deficitarno financiranje proračunov brez dodatnega zadolževanja in pomeni transmisijo denarja do različnih oblik javne potrošnje in investicij. Seveda potrebujemo dodatne zakonske prilagoditve, ki te operacije ne vidi kot klasično zadolževanje zadnjega kreditodajalca, temveč kot posebno obliko monetizacije države.

Nemški pristop v EU je seveda čisto nasprotje tega. Zahteva FA in notranjo devalvacijo prek omejevanja plač in javnega sektorja. Fiskalna konsolidacija je nujna, toda zahteva čas in dejanske reforme javnih sistemov. Nemški pristop nasprotuje monetizaciji potrošnje, ker se bojijo inflacije. Toda sedanji QE se je izgubil v podzemnem povirju kapitalskih trgov in nima nobenih inflacijskih učinkov, rojeva pa klasično likvidnostno past, o kateri govori Keynes. Toda tako Keynes kot tudi Friedman priporočata neposredno monetizacijo državnih primanjkljajev. Zakaj torej ne uporabimo novega denarja za lajšanje trpljenja ljudi, namesto da pomagamo bankam in finančnikom na trgu kapitala? Odgovor tiči v politiki moči, neenaki delitvi dohodkov in neodgovorni ekonomski ortodoksiji.

Za zdaj ni upanja v zasuk od zgoraj navzdol, čeprav bi s tem rešili problem zadolževanja in tudi rasti. Tu je kratkoročno ključna ekonomika potrošnje kot spodbuda za rast ponudbe. Kakšna je torej možnost spodbujanja rasti od spodaj navzgor? Ni je veliko, če banke ne posojajo, ker so podkapitalizirane, in če ni javnih projektov, ki bi jih financirali z viri, ki ne obremenjujejo davkoplačevalcev. Potrebujemo premik. Novo privatizacijo pa tudi nacionalizacijo, hitrejše finančno restrukturiranje podjetij in bank. Tu je čiščenje bilanc le del rešitve, potrebujemo zagon novih podjetniških projektov in zasuk v kreditiranju poslov. V ospredje naj stopi država (energetska sanacija stavb, informacijska infrastruktura, spodbujanje rasti malih in srednjih podjetij …), v ozadju naj bo več sistematičnega gojenja poslovnega optimizma v biznisu, hitrejša sanacija bank je pogoj za rast in razvoj.

Če in ko bodo politiki spremenili kurz, centralni bankirji denarne vzvode za financiranje deficitov in vlade svojo potrošnjo, bodo podjetniki dobili potrebno zaupanje in potrošniki bodo verjeli spremembam. Antirecesijska ekonomika gradi na pozitivnih pričakovanjih. Ne pustimo, da jih ne bi dočakali. Na dolgi rok smo namreč vsi mrtvi.