Ponovitev

dr. Bogomir Kovač

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Vladna politika na področju finančne stabilizacije in fiskalne konsolidacije je v odločilnem obdobju. Oblikovani so vsi temeljni stebri vladne politike glede ciljev, načina izvedbe in časovnega okvira sprememb. Prav tako bodo v nekaj tednih znani vsi odtenki bruseljske ocene naših namer. Toda vlada je očitno spregledala, da si je vladajoča politična koalicija hkrati po treh mesecih vladanja zapečatila svojo politično usodo. Pod bruseljskim pritiskom je popustila Janševi domači ekonomski politiki. Ustavne spremembe in »izbrisani« so razbili njeno politično kredibilnost na levi sredini, fiskalno pravilo jo bo ekonomsko pokopalo v letu pred volitvami. Ponavlja se usoda Pahorjevih politično-ekonomskih neumnosti iz leta 2009.

Temeljni konceptualni okvir vladnih ukrepov ponuja drugačen pristop. Bolj kot Janševi pred dobrim letom stavi na rast in porazdeljuje breme fiskalne konsolidacije, dve tretjini na strani zmanjševanja izdatkov, tretjino namenja povečanju prihodkov. Hitreje so si zagotovili manevrski prostor z dodatnim zadolževanjem. Janševi so pred letom dni brezglavo stiskali izdatke javnega sektorja (ZUJF), prikrivali izgubo državnih bank z obveznicami CoCo in se povsem izgubili v pravni zmešnjavi zakonskih in organizacijskih sprememb. Posledice so jasne. Fiskalne razmere so letos zaradi tega nedvomno slabše, recesija globlja, zgrešili so tudi obrat k ekonomiki rasti.

Lansko jesen so v okviru MDS in tudi v Bruslju obrnili ploščo. Ključna je rast, ki opredeljuje smer, tempo in način fiskalne konsolidacije in ne obratno. Pomembno je tudi, da z davki opravimo del fiskalnih prilagoditev, kjer DDV najlažje nosi del vpliva na t. i. notranjo devalvacijo, drugi davki pa imajo predvsem prerazdelitveno vlogo, ko bi za sanacijo krize več plačali nosilci kapitala in ne dela. Nesporno bo reševanje bančne krize, pa tudi prezadolženih podjetij, še nekaj let usodno vplivalo na javno finančni primanjkljaj in zadolževanje. In tu še vedno spuščamo nepotrebno meglo in zavajamo sebe in druge. Tako »slaba banka« kot »državni holding«, ne glede na izvedbo dva rešilna mostova obeh vlad, na kratek rok poglabljata fiskalno krizo države. Podobno kot ekonomsko krizo slabo korporativno upravljanje.

Fiskalno pravilo in njegov ustavni zapis prinašata dodatne zaplete. Janša je nedvomno slab predsednik vlade, toda odličen opozicijski taktik. V pravem času je sprožil problem fiskalnega pravila in letnico njegovega uveljavljanja. S fiskalnim pravilom načeloma ekonomsko ni nič narobe, srednjeročno uravnotežuje proračun in zahteva ciklično prilagajanje. Težava je v njegovi politični umeščenosti, normativni naravnanosti in anticiklični učinkovitosti. Kot se za politično hipokrizijo spodobi, so Janševi za sedaj najboljši dokaz nasprotnega delovanja. V letih 2004–2008 niso ustvarili potrebnih presežkov, pa bi jih morali, v letu 2012 so zavrgli delujoči fiskalni svet, pa ga ne bi smeli.

Politična zanka je tako preprosta, da je ekonomska nevednost sedanje vlade naravnost osupljiva. Do leta 2015 je sedanji proračun politično nemogoče in ekonomsko škodljivo postaviti v načrtovani fiskalni okvir. Tega se delno zaveda celo EU. Potrebujemo najmanj štiri leta za postopno konsolidacijo, vsi drugi izračuni so narejeni ob predpostavki pozitivnih rasti in ekonomskega zasuka države. Zato je ključen datum, ki sicer nikakor ne sodi v ustavni akt, toda bil je jedro opozicijskih zahtev. Fiskalno pravilo mora prijeti leta 2015, zakon bo z dvetretjinsko klavzulo (drugim kavljem, na katerem bodo vztrajali Janševi) onemogočal opredelitev izrednih razmer in možno odstopanje. Pritisk bo izjemen in vlada bo politično kapitulirala, levica pa bo izgubila volitve. Ekonomsko logično in politično predvidljivo. Zato pri tej operaciji tudi gre, ne rešujemo države, temveč stranke, ne delamo za Bruselj, temveč za Janšev politični obrat. Bratuškova je za ceno zunanje kredibilnosti izgubila politično legitimnost na levici. Nobeno kosilo ni zastonj.

Politična zanka je tako preprosta, da je ekonomska nevednost sedanje vlade naravnost osupljiva.

EU je seveda v usodnem precepu, čeprav vsevprek iz Bruslja v teh dneh delijo lekcije. Problem evropske krize ni fiskalna konsolidacija, temveč evro in bančna kriza. Dosedanje rešitve so poglobile recesijo, protikrizni ukrepi pa zahtevajo trdnejšo ekonomsko konfederacijo, čeprav je politična legitimnost EU manjša kot kadarkoli po letu 1992. EU si je leta 2013 kupila nekaj časa, očitno do nemških jesenskih volitev, toda brez ekonomskega zagona rasti je v sedanjih okvirih obsojena na politični razpad.

Načeloma imajo članice v teh dneh tri možnosti: zavrnitev bruseljskih fiskalnih ocen, popravek fiskalnih prilagoditev ali pa izstop iz evra. Vse tri so politično-ekonomsko problematične, tudi druga, ki je daleč najbolj realna. Ostaja vmesni prostor, kot so višja ciljna inflacija, aktivno delovanje ECB kot zadnjega posojilodajalca, pa dolgoročnejši fiskalni okvir in zamenjava politike konsolidacije s politiko rasti. Ključni so ureditev trga obveznic, manj nasilna konsolidacija in reforme, ki temeljijo na zaupanju in rasti. To pa je prav toliko lekcija za Bruselj in Berlin kot tudi za Madrid ali našo Ljubljano.

Če dolžniki ne morejo, upniki pa ne želijo trošiti, potem ni rešitve. Podobno, kot ni rešitev preprosto vračanje k ekonomiki kamene dobe, kjer letno toliko trošimo, kot proizvedemo. Kamnite gulage smo že videli in celo preživeli. Potrebujemo predvsem več intelektualne ekonomske ostrine in politične modrosti. Toda kaj, ko sol v Butalah tako rada pozebe.