Pravice različnih redov

Bernard Nežmah

14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Pamflet

Po izreku sodbe v zadevi »Patria« je Janez Janša izjavil, da se bo boril zoper njo s pravnimi sredstvi, v delu, kjer je politična, pa tudi s političnimi. Potem smo lahko brali serijo izjav in komentarjev, kako to pomeni napad na pravno državo. Toda osnovna pravica obtoženega in obsojenega je, da se lahko brani, obramba s političnimi sredstvi pač ni prepovedana. Dajanje izjav, komentiranje sodbe, pisanje člankov, organiziranje strokovnih posvetov o principih sojenja spada med legitimne in dovoljene oblike politične borbe.

A še bolj vpijoča je nova pravna doktrina, da se sodb sodišča ne sme komentirati. Advokata Aleksandra Čeferina so zaradi tega celo obtožili pred odvetniško zbornico. V državi, kjer velja svoboda govora, pač ni kaznivo niti prepovedano navajati argumentov, zakaj se s sodno argumentacijo ne strinjamo. Pač, poznamo dobo, ko je bilo objavljanje sodb kaznivo dejanje. Še v osemdesetih je javni tožilec zaplenjal »Tribuno« in »Mladino«, ko sta natisnili članke, v katerih sta hotela javnosti predstaviti, s kakšnimi razlogi so bile prepovedane izdaje njunih predhodnih številk.

A zakaj je bilo to tako usodno vprašanje? Časnika sta hotela s kritično presojo pokazati, da je bila odločitev sodnikov celo v tedanjem režimu protizakonita. Ko bi njuni teksti prišli pred bralce, bi si ti lahko ustvarili mnenje o neprofesionalnosti pravosodnega aparata, ki je takrat definitivno sodil po nalogu partijskega vrha. Pravni red je npr. pred sarkastičnimi komentarji varoval predsednika države, sodnik pa je vzel v zaščito tudi tedanjega podpredsednika Hamdijo Pozderca z navedbo, da bo tudi on čez leto po rotacijskem ključu zasedel mesto predsednika jugoslovanskega predsedstva.

Dokler človek sam ne uzre in ne prebere sodne argumentacije, si ne more ustvariti mnenja, lahko samo slepo verjame sodišču. Šele potem, ko je Mladina leta 1987 s posebno prilogo v številki 33 a tvegala zaplembo z objavo spornih sodb pospremljenih s kritičnimi komentarji Matevža Krivica, je izvršila usodni pritisk na tedanje sodstvo. To se je potem v dilemi: ali zaplenjati časopise z izigravanjem prava po nalogu partijskih forumov ali samostojno presojati in s tem dopuščati svobodo govora, odločilo za slednje, torej za lastno avtonomijo. In po letu 1989 sodstvo ni več zaplenjalo časopisov.

Nadzor kritične javnosti nad sodstvom je eden temeljev demokracije. Pred dnevi je POP TV poročala, da je zaradi mednarodne tiralice slovenska policija aretirala Sergeja Batuhtina, ki ga v Nemčiji iščejo zaradi velike korupcije. Mož je končal v preiskovalnem zaporu, bil nato izpuščen v hišni zapor v hotelski sobi, od koder pa je odkorakal neznano kam. Zanimivo, da primera drugi osrednji dnevni mediji niso izpostavili, čeravno gre za mednarodni škandal. Šele po medijskih odzivih so potem na kranjskem sodišču uvedli preiskavo zadeve. V primerih narkomafije in milijonske korupcije imamo seveda na drugi strani zakona združbe, ki ravnajo kriminalno. Ukvarjajo se s prepovedanimi dejavnostmi. Toda, ali se potem, ko padejo v roke postave, prelevijo v zgledne in bogaboječe državljane? Nikakor, v igri so nadaljnja zastraševanja in podkupovanja tudi sodnikov. Možnost podkupljenega tožilca, kriminalista ali sodnika je povsem realna. In zato je preklemano pomemben nadzor javnosti, ki ima vsekakor pravico od pravosodnih organov terjati natančno poročilo. Nebroj primerov je, kako so tožilci napisali bodisi majavo obtožnico, sodniki pa pogrešili v nadaljnjih postopkih. In zadnja zadeva je v nebo vpijoča: nemška policija išče Rusa Batuhina, slovenska roka pravice ga izsledi, toda namesto da bi ga predala, ga izpusti!???????

V slovenski državi se sicer še naprej vrstijo protislovja in impotenca reda pravičnosti. V »Dnevniku« nacionalke je Jelena Aščić predstavila primer bosanskega delavca Senada Hasića, ki je pred leti padel z gradbenega odra in postal invalid tretje stopnje, ker pa je vmes njegovo podjetje propadlo in nima veljavnega zdravstvenega zavarovanja, ne more koristiti osnovnih zdravstvenih uslug. Mož je prišel krepak in zdrav na gradbišče, zaradi pohlepa lastnikov podjetja, ki niso ustrezno zavarovali gradbišče, pa ima trajno uničeno zdravje. So kriminalisti in tožilci ovadili odgovornega oziroma lastnika podjetja? Ne. Ni edini, časniki nekje na notranjih stvareh objavljajo vesti tipa: padel z odra v smrt. Kako slovenska država ravna v teh primerih? No, tudi mediji teh dogodkov ne postavljajo na naslovnice. Ko se je pred meseci v Bangladešu zrušila stavba, ki je pokopala pod seboj tisoč tekstilnih delavcev, je bila to vest, ki je pritegnila medije, toda brez enačaja, da številni podjetniki zaradi stremljenja po enormnih dobičkih ignorirajo zdravje in življenje zaposlenih tudi v Sloveniji. Ob tem še ni bilo slišati, da bi kak slovenski advokat pro bono zastopal žrtve na gradbiščih v kazenski ali odškodninski tožbi zoper neodgovorne podjetnike.

Kaj pa se zgodi, ko firma v poslovanju z državo izgubi lukrativni posel? Slavni »Mirage«, ki je v času Drnovškove vlade prišel do klientelistične pogodbe o izdelavi registracijskih nalepk za avtomobile, je na osnovi pogodbe dobil prek sodišča 8 milijonov evrov. Zakaj? Ker mu sanjsko privilegirane pogodbe ni bilo mogoče užiti do konca. Vsota, ki znese četrtino predlagane odškodnine za izbrisane; minister Gregor Virant o zahtevkih izbrisanih sicer tarna, kako visoki da so.

Mož je sicer eden redkih, ki mu je bila dodeljena denarna kompenzacija za smrad, ki se je širil na njegovo parcelo. Prebivalcem celjske kotline, kjer je zemlja tako kontaminirana, da je pridelovanje zelenjave na vrtovih zdravju nevarno, država in odgovorna podjetja podobnih rent seveda ne izplačujejo.