Politična levica

Vlado Miheljak

21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Dva leva

Stranka je na neki način kot letalonosilka in verjamem, da je za zelo dinamične duhove biti v stranki in zagovarjati isto stališče vsaj pol leta zelo velik napor. Zato se levi intelektualci ne udeležujejo strankarskega življenja, saj imajo raje individualno svobodo kot pa vztrajanje na levi fronti in postopno udejanjanje zamisli v življenje. Spraviti stvari v življenje pomeni, da za svoje zamisli pridobivaš podporo.
— Igor Lukšič meni, da je letalonosilko, kakršna je SD, težko krmariti (Dnevnik, 15. junij 2013)

Starejši bralci Mladine in vsi, ki so konec osemdesetih že intenzivno spremljali politično dogajanje, se gotovo spomnijo t. i. Mladininega parlamenta. Namreč, ko je bilo medijsko prezentiranje javnomnenjskih anket še v povojih, smo (leta 1988) naredili prvo preferenčno simulacijo takrat še zadnje tabuizirane teme – večstrankarskega sistema. Zaradi banalnega dejstva, da je zelo velik del volilnega telesa imel zgolj stacionarni telefon, je bila anketa izvedena na solidnem terenskem vzorcu v t. i. face to face intervjujski situaciji. Ker je bil to čas morda celo večje sproščenosti kot dandanašnji, so bili rezultati ob predpostavki reprezentativnosti vzorca vsekakor relevantni. Poleg splošne ugotovitve, da je bila kvalificirana večina (63,9 %) za večstrankarski sistem ter da mu je nasprotovalo zanemarljivih 15,1 odstotka vprašanih, je bilo postavljeno še zanimivejše vprašanje, katero stranko glede na standardno »evropsko« ponudbo bi volili, če bi imeli to možnost. Takrat seveda še ni bilo nobene stranke. Pokazalo se je, da je največ anketiranim (35 %) blizu socialdemokratska opcija, nekoliko manj (25 %) krščanskodemokratska, 19 % zelena opcija, 7,7 % klasična liberalna, 9,8 % pa klasična komunistična. Rezultati so, resda predvsem zaradi provokativnega naboja, takrat odmevali ne samo v Sloveniji, ampak veliko bolj po Jugoslaviji in svetu. Vse večje svetovne agencije so takrat povzele rezultate. A tisto, kar je zanimivo za današnjo rabo, ni moment vkalkulirane provokativnosti, ampak temeljne politične usmeritve državljanov, ko še niso mogli (ali jim ni bilo treba) presojati opcij skozi obraze konkretnih politikov in izkušnjo slabih praks. Zato lahko danes rečemo, da so nenehni katastrofalni rezultati krščanskodemokratske opcije (z različnimi variantami iste blagovne znamke) v katoliški srednjeevropski Sloveniji dosežek prve vrste. A nič kaj dosti drugače ni s socialdemokratsko opcijo, ki je, o tem pač ne more biti dvoma, pisana na kožo slovenskemu sleherniku. Če bi politično središče držalo, potem bi se morali, če uporabimo aktualne oznake, SD in NSi izmenjavati kot nosilki koalicij. Vemo, da se je to le izjemoma zgodilo. Odgovor je pravzaprav enostaven: ne gre enačiti političnih usmeritev in političnih poimenovanj. V zadnjem času ima kar nekaj težav z raz/ločevanjem pojmov predsednik SD, sicer pa politolog Lukšič, ko v svojih monologih nenehno generira prepir o tem, kdo da je prava levica. Češ, mi, SD, smo prava levica. Kaj pa še! SD, takšna kot je, z delovanjem, kot ga izpričuje, in z izpostavljenimi predstavniki, kot jih ima, je vse prej kot to. Levičar Pahor!? Slaba šala. To seveda ne pomeni, da je »prava« levica nekje drugje, nekdo drug v aktualni strankarski maneži. Ko govorimo o strankah, lahko govorimo o politični levici, ne pa o levici kot taki. Pa še to ne vedno. Denimo, tudi Janševa sedanja stranka je svoj čas slišala na ime socialdemokratska. Takrat sem »vohunom« iz socialistične internacionale fenomen slovenskih desnih socialdemokratov pojasnil s primerjavo Nemcem bolj znane avstrijske scene. Češ, Janševa SDSS je prav toliko socialdemokratska, kot so (bili) Haiderjevi svobodnjaki (FPÖ) liberalci. In so očitno razumeli. Kakorkoli, v sedanji situaciji sta na politični levici tako SD kot PS. A obe imata bolj malo skupnega z levico. Prej obratno, podobno kot Blair po koncu torijske ere z nasmehom ponujata ta isti neoliberalizem, ki ga je poosebljala Železna lady. In kot je Blair realiziral vse tisto, o čemer si Thatcherjeva še sanjati ni upala, sedaj pri nas realizira leva koalicija Alenke Bratušek vse tisto, kar so bile mokre, a nerealizirane sanje Janeza Janše. Kdo nam je podtaknil zlato pravilo? Kdo radikalno omejitev referendumskega odločanja o vitalnih interesih javnosti in davkoplačevalcev? Kdo je radikalno zarezal v javno sfero? Kdo …?

Seveda, če spremljate Lukšičeve medijske nastope, vseskozi nekaj relativizira, se distancira, a hkrati so/deluje. Očitno se ne zaveda, da ko si in dokler si v koaliciji, ne moreš prevzemati odgovornosti zgolj za tisto, kar ti je všeč. Vse, kar je počela, počne in bo še počela Bratuškova in njena vlada, je polna odgovornost vseh, ki so v koaliciji. Distanciranje ob sodelovanju je toliko vredno kot zadnje, ne prav bistre puhlice Bratuškove o tem, kako je že Janša prodal Mercator in kako se vlada pač ne meša v politiko bank. Premierka Bratuškova in celotna koalicija sta polno odgovorni za zadnji manever s panično in nedomišljeno prodajo trgovske mreže. Kot bo polno odgovorna za vso nadaljnjo razprodajo državne lastnine.

Pobožno lahko upamo, da volivci politične levice premorejo vsaj malo krščanske omike in poznajo besede Gospodove: »Razkropili so se med stranke in razsejani so po deželi; po njihovem ravnanju in po njihovih delih jih bomo sodili.«