Grega Repovž

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Omama oblasti

Kdor se je zadnje čase srečal z zdravstvenim sistemom, ve, da ima ta težave. Težave so seveda premila beseda. V resnici bolnišnice in zdravstveni domovi vsak dan le zvozijo – in povsod so dan za dnem na tem, da se jim nekje zalomi. Sliši se patetično: ampak na koncu gre za odločitev zdravnic, zdravnikov, sester, vseh drugih, ki na voljo dajejo svoj čas in energijo – pri čemer so situacije pogosto popolnoma nore, nekateri za svoje paciente vsak dan kršijo pravila. Če bi rekli, dovolj, delamo le v okviru svojih zadolžitev, bi se sistem v trenutku sesul.

Zdravstvo ima skrito rezervo v dodatnem zdravstvenem zavarovanju, tem spačku, ki v resnici ne prinaša dodatnih storitev zavarovancem, ampak je del osnovnega zavarovanja – preprosto zato, ker brez njega v resnici ne dobimo elementarne oskrbe. Tri zasebne zavarovalnice z dobički in stroški (ki so neprimerno višji od stroškov državne zdravstvene zavarovalnice) na leto iz zdravstvenega sistema potegnejo 70 in več milijonov evrov. In vendar se politika tega denarja, ki ga v resnici prispevajo prebivalci, ne dotakne. Vse vlade uspešno preslišijo že tolikokrat ponovljeno zahtevo po ukinitvi te anomalije. Nobenega dvoma ni, da tudi zato, ker so te zavarovalnice pomembni donatorji političnih strank. Oziroma obratno rečeno: 70 milijonov evrov na leto stane državljane dejstvo, da se tri zasebne zavarovalnice pogosto znajdejo med financerji slovenskih političnih strank.

Ni nam treba v Ameriko, da bi s prstom kazali na sprego politike in kapitala: ne, zelo nazoren primer imamo doma. In to na področju zdravstva. In zato, le zato pri dopolnilnem zavarovanju kot delu zdravstvenega sistema ni nobenega varčevanja, nobene občutljivosti na mednarodne trge, nobenih argumentov o tem, da mora država varčevati – denar se še naprej odliva direktno iz žepov prebivalcev v zasebne zavarovalnice. Mimogrede: mar ni zgovorno tudi to, da so edina proračunska postavka, ki se v celotnem obdobju krize ni niti malo zmanjšala, sredstva države za delovanje političnih strank.

Še bolj pomembne so neke druge številke, ki jih je v svojem nastopu na ponedeljkovem protestu izpostavila Ana Štromajer iz Iniciative za demokratični socializem. Da v tem trenutku kar 20.000 ljudi v tej državi nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja in da kar 50.000 ljudi ne zmore plačevati dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Nedotakljivost zasebnih zdravstvenih zavarovalnic ni edina točka, kjer se različne politične stranke prelevijo v enovito celoto. Od prvih protestov naprej, od trenutka, ko je javnost enotno nastopila zoper politiko, je teh točk vse več. Enotnost se je pokazala že takoj po prvih protestih. In se danes nadaljuje. Pa ne le pri sprejemanju javnofinančnih omejitev iz neoliberalnega gnezda. Predvsem se ta enotnost politike kaže pri načrtovanem omejevanju vseh institucij, ki lahko kakorkoli posegajo v moč in ne nazadnje udobje politične in siceršnje elite. Pri tem mislimo predvsem na vse bolj popadljiv odnos do komisije za preprečevanje korupcije ter do tožilstva in sodstva. V resnici načrtovani posegi na področje sodstva in tožilstva niso prav nič drugačni od posegov, ki si jih je v prvem mandatu privoščil nekdanji večkratni italijanski premier Silvio Berlusconi, tudi on je najprej uvajal nadzor politike nad sodniki in tožilci – šele kasneje mu je prišlo na misel, da bi si umislil kar osebno imuniteto. Mar ni indikativno, da se je slovenski politiki o tem, da ima protikorupcijska komisija prevelika pooblastila, sodniki in tožilci pa preveč samostojnosti, uspelo poenotiti v trenutku, ko je sama postala predmet njihove obravnave? Vsi ti postopki bi se morali nemudoma ustaviti.

Seveda je zelo verjetno, da se ne bodo. Politična elita je namreč samozavestna, tudi nova vlada. Ko je vstajniško gibanje pred dvema mesecema zamrlo, so politiki prevzeli prepričanje, da je bil glavni problem za večino protestnikov Janeza Janša. Seveda so imeli prav. A ni bil problem Janša sam po sebi, ampak to, kar je počel in kar je predstavljal. In prav zato je bil tako pomemben shod v obrambo zdravstvenemu sistemu na praznični dan, saj je pokazal, da so ljudje ostali čuječi, da opazujejo ravnanje elite in da bodo tudi v prihodnje pripravljeni izraziti svoje mnenje. V ponedeljek je politika dobila zelo resno opozorilo, za praznični dan je bilo ljudi preprosto preveč. Morda ga je razumela.