Grega Repovž

21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Nevarnost nepolitičnega

Premierki Alenki Bratušek velja nekaj priznati: v dveh mesecih ji je uspelo narediti iz države politično normalno državo. Na političnem prizorišču se marsikaj dogaja, a v bistvu so razmere normalne. Mir je. Kaj želimo reči s tem? Da ne glede na to, da v državi poteka politična dejavnost, z vsemi klasičnimi pretresi, ne moremo več govoriti o občutku izrednih razmer. In to je velika stvar. V resnici ta elementarni »v deželi je mir« ni seval iz vladnih dvorov že zelo dolgo, od časa pokojnega Janeza Drnovška. Čas Toneta Ropa je bil, ker je imel ta opraviti z razpadanjem lastne stranke pri živem telesu in s prihajajočimi volitvami, popolnoma kaotičen. Janez Janša, ki je prišel za njim, se je šel izredne razmere (kar ni mogoče označiti le kot slog vodenja). Nato je prišel Borut Pahor in svojo funkcijo kljub izjemni priložnosti po lastni odločitvi spremenil v pogosto prazno nastopaštvo, ki je zbujalo nelagodje, predvsem pa nezaupanje. Janša je drugi mandat začel, kakor da ga prav uvajanje občutka izrednih razmer ni že enkrat odneslo z oblasti. Le da mu v drugo ni uspelo med ljudmi zbuditi strahu, ampak odpor. Alenka Bratušek je prinesla v državo mir. Pa ne zaradi modrosti in političnih veščin, ampak ker je politično tako nevešča, da se političnim dimenzijam vladnih dejanj preprosto izogiba oziroma se jih sploh ne dotika. In tako učinkujejo poteze, kot da so politično razbremenjene. Pa niso.

Ta mir prija. Odločitve so videti zgolj odločitve. Prodaja Mercatorja je zgolj prodaja nekega podjetja. Varčevanje v šolstvu in zdravstvu je zgolj varčevanje. A seveda to ni res: čeprav je podoba premierke in z njo vlade tako nepolitična, neideološka, so v resnici odločitve vse to: ideološke, politične, daljnosežne in nepovratne. Ni politike brez ideologije – v resnici se na primer prav neoliberalna ideologija propagira s tem geslom. Češ, nas ne zanima ideologija, nas ne zanimajo ne levi ne desni. Sliši se všečno, a kdor je porisal vsaj prvo pobarvanko politične ideologije, ve, da je neoliberalna ideologija trdokapitalistični konservativizem. Zato je treba to vlado presojati na podlagi odločitev, ki so pač politične, močno politične. A ne mislimo je obtoževati neoliberalizma, pa čeprav bodo posledice enake.

Ta vlada predvsem ne gleda v prihodnost. Drugače si nikoli ne bi dovolila lahkotnostnih izjav glede Mercatorja. Zakaj Mercator v času Pahorjeve in Janševe vlade ni bil prodan? Ker ga načrtno niso prodali. Po izvirnem grehu, storjenem v prvem mandatu, se je celo Janša v drugem zavedel, kaj lahko za sabo potegne prodaja Mercatorja lastniku sumljivega finančnega stanja in nepreglednih načrtov. Tega njegova vlada seveda ne bo nikoli priznala. Enako velja za prodajo Nove Ljubljanske banke. Eno so govorili, drugo delali. Eno so morali govoriti (zaradi tujine), drugo so izvajali. Enako velja za Pahorjevo vlado, ki je prav tako – nikoli ne bodo priznali – ustavila prodajo Mercatorja. Je s tem kaj narobe? Seveda ne. To je tudi politika. Tako kot Francozi eno govorijo, drugo pa delajo. A danes vlada vidi predvsem, kaj so tiste točke, ki so dolga leta zaposlovale politiko, in misli, da je njena naloga, da jih da z mize. Toda tam so ostale z razlogom.

Seveda je privatizacija na prvem mestu. Zato se jim zdi, da bo uspeh, če to privatizacijo že enkrat izpeljejo. Oziroma, saj ne gre za privatizacijo: pri privatizaciji sodelujejo domači in tuji kupci. Pri naši prodaji pa le tuji. To je prodaja tujcem.

In tako je, ker država in zlomljeno gospodarstvo – popolnoma nepovezano, veže ga le še prazno vodstvo gospodarske zbornice, danes le stavba brez razmisleka – nista sposobna organizirati, videti lastnine, narediti načrta, kakšna bo videti slika Slovenije v prihodnje. Vlada nima nobene analize, kaj prinaša na primer privatizacija Mercatorja za makroekonomsko sliko te države v dveh, treh, petih letih. Neumno, neodgovorno. Še več: na drugi strani imamo prav Hrvaško, dolga leta slovensko učenko, ki danes dela vse tisto, kar so slovenski ekonomisti in analitiki leta načrtovali kot razvojno priložnost (oziroma edino priložnost) za to državo tukaj. Pri čemer je Hrvaška ekonomsko šibkejša, ji je pa zato v zadnjih letih uspelo zbrati več strateškega razmisleka.

Zato je mir le navidezen, zavajajoč. Je mir, ki uspava, ki daje občutek normalnosti. A odsotnost temeljnega razmisleka (pa ne pričakujemo, da bodo zdaj začeli organizirati simpozije, naj to kar še naprej prepuščajo predsedniku republike) bo udarila v resnici prav vse. V resnih podjetjih imajo desetletne načrte, celo več. V resnih državah tudi.