Država dveh domovin

Vlado Miheljak

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Dva leva

»Zgodilo se bo marsikaj, česar danes nihče ne pričakuje, in na to je treba biti pripravljen,« je dejal in člane ter simpatizerje pozval, naj si čez poletje naberejo moči »za vročo jesen in naslednjo pomlad«.
— Janez Janša napoveduje, da bodo v kratkem proslave spet take, kot morajo biti.

»Oče naš, kateri si v nebesih ... tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih ... neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo!«
— Tudi Ivan Cankar se zoperstavlja vsakokratni neoliberalni oblasti.

Ne vem, kako, ne vem, kaj, a nekaj bo treba narediti. Ker tako preprosto več ne gre. Prav vsakič v tem času pride do iracionalnega prepira. Namreč na proslavi dneva državnosti. Teme, o katerih se prepirajo, sicer niso iracionalne. So stvar temeljnega premisleka, kdo smo, kaj hočemo, iz česa izhajamo. Iracionalni so vložki v razhajanja.

Lahko bi kdo očital, da se lahkotno zabavljamo in naslajamo nad nemočjo države in njenih proslav. A dejstvo je, da smo država dveh domovin. Država ni točka identifikacije, ampak zgolj domena lokacije. V isti državi Sloveniji stanujeta dve domovini. Ki imata malo skupnega. Pravzaprav je edino, kar ju povezuje, vzajemni prezir, sovraštvo in enako nevedni politični eliti. In prav na proslavah se ta temeljna razlika, ki presega celo tradicionalni srednjeevropski kulturni boj, razgali do obisti. Neverjetno, celo iste stvari, ista glasba, denimo, dobi ob spremembah oblasti drugačen pomen. Zadnja proslava se je sicer začela, kot da bi pisal scenarij kakšen Janšev vernik. Denimo Kuntner. Z domovinsko zanosnim Avsenikom. A v izvedbi svetovljanskih Perpetuum Jazzile. Kar je bilo tako, kot da bi domobranski pevski zbor zapel Internacionalo ali Hej, brigade. Suspenz. No, že v naslednji točki je sledil preskok v Argentino. Vendar ne kot nadomestno domovino naših domobrancev, ampak kot domovino nesmrtnega Piazzolle in bogokletnega tanga. In potem so se zvrstili še retro telovadci. Kajpak sokoli. Orli bodo morali počakati na naslednjo proslavo desnih …

A nič ni enodimenzionalno in v črno-belem svetu je poleg rdeče še cela paleta barv. Tako so na predvečer dneva državnosti tudi aktualni oblastniki izganjali hudiča iz državnega zbora. Pravzaprav obratno. Izganjali so Cankarja v slepi veri, da izganjajo boga. Namreč, prepovedali so očenaš iz Cankarjevega Hlapca Jerneja. Torej tisto Jernejevo priprošnjo, ki je, prosto po Prijatelju, Cankarjeva prepesnitev Marxovega Komunističnega manifesta. Zato izgon Cankarja iz DZ ni prav nič bolj racionalen kot je bil izgon partizanskih praporščakov z Janševih proslav. No, seveda so ob tej skrajno bebavi gesti vodstva državnega zbora takoj pristavili svoj lonček vsi, ki jih je »rdeča proslava« motila. Denimo nadškof Stres, ki je rekel, da je prišlo do izgona uglasbene Jernejeve molitve iz DZ, »ker pač očenaš preveč spominja na krščanstvo«, in še, da »… nas katoličane, duhovnike in laike, rdeča zvezda spominja na najhujši teror, kajti pod njenim znamenjem so med revolucijo in po njej pobijali nedolžne ljudi samo zato, ker so bili katoličani in možni politični nasprotniki totalitarnega režima«. Če bi Stres imel kaj vesti, bi moral biti ob taki izjavi rdeč kot komunistična zvezda. Namreč, rdeč od sramu. Kdo je stoletja pred komunizmom, hkrati z njim in še po njem prelival kri, izvajal ali podpiral genocid nad narodi in drugače mislečimi? V znamenju križa; v imenu boga in religije? …

Najmanj, kar lahko rečemo po še eni slabi izkušnji, je, da skupnih proslav verjetno nikoli ne bo. Ker jih ne more biti. Zakaj? Ker je tisto, kar slavijo in častijo eni, poraz in blasfemija za druge. In obratno.

Kaj torej storiti? Predlagam, da se na novo napiše nekakšen dvoglavi zakon o državnih proslavah. En del pravil in določil bi veljal, ko so na oblasti črni, drugi, ko so na oblasti rdeči. Konkretno. Ko zmaga Janša, naj se na proslavah častijo domobranstvo, profašistična kolaboracija, ksenofobnost, enodimenzionalno dojemanje družine, družbe, sveta, zgodovine, neoliberalna sebičnost, domačijska previdnost … Ko zmagajo njegovi nasprotniki, pa partizanstvo, antifašizem, internacionalizem, družbena solidarnost in odgovornost …

Da tudi sami ne pademo v enodimenzionalne sodbe, upoštevajmo dvojno osebnost in razcepljeno zavest središčnega lika države zadnjih petindvajsetih let. Namreč, Janeza Janše. On je bil med vsemi aktualnimi politiki največji komunist, fetišistični ikonograf in vernik komunizma. Sedaj pa je največji antikomunist in izganjalec teh istih simbolov. Zato naj ima edini dostop na častno ložo obeh proslav – pro- in protifašističnih. Navsezadnje, tudi slednje so zaradi njega. Nekateri simboli, denimo rdeča zvezda, bi počasi tonili v pozabo, če jih ne bi vedno znova obujal nekdanji Titov mladinec.

P. S: No, obstaja še ena, veliko bolj enostavna rešitev, ki pa jo liberalni levičarji in humanisti težko zagovarjamo. Namreč, da se človeku, ki ga preganja rdeča preteklost, naredi »politična lobotomija«. Da se preseka vsak spomin na čas, ko je bil rdeči gardist. Morda bo potem dal mir.