Gospodarjev odposlanec odhaja

Vlado Miheljak

5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Dva leva

Sodba proti njemu (tj. Janezu Janši, op. a.) se zdi vsaj delno politično motivirana, in če evropsko sodišče zavrne izrek slovenskega, bo to črn madež za ugled dežele.
— Nj. eks. Joseph Mussomeli meni, da politični prijatelji ZDA ne morejo biti koruptivni (Forbes, 27. 6. 2013)

Morda veste kdo je Werner Burkat? Kdo je Pierre-François Mourier? Kdo je Andrew Page? Zelo verjetno ne. Prvi je veleposlanik ZR Nemčije v Sloveniji, drugi veleposlanik Republike Francije, tretji veleposlanik Združenega kraljestva. Torej veleposlaniki pomembnih evropskih držav in partneric Slovenije. Ne poznate jih, ker daleč od medijev in cirkuških predstav profesionalno opravljajo diplomatsko misijo v deželi gostiteljici. Dobro, nekatere diplomate smo si vendarle zapomnili. Denimo bivšega predstavnika Evropske komisije Fouéréja in pa bivšega britanskega veleposlanika Mortimera, ki sta bila v medijih veliko prisotna zaradi svoje očaranosti nad deželo gostiteljico. Nekoliko bolj so bili prisotni tudi predstavniki sicer majhne Finske. Prejšnja veleposlanica Birgitte Stenius zaradi banalnega dejstva, ker so njenega partnerja Mladenova povezovali z afero Patria. Aktualni finski veleposlanik Pekka Metso pa, ker na nevsiljiv način prezentira svojo istospolno usmerjenost kot eno normalnih izbir svobodnega evropskega človeka. Pri vprašanju, kdo predstavlja sosednjo Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško ali Italijo, pa bi bilo že precej zadreg.

Ampak vsi, prav vsi vemo, kdo je Joseph Mussomeli. Tako kot smo svoj čas vedeli, kdo je Johnny Young ali Thomas Robertson. Ker so eden bolj kot drugi v deželi gostiteljici lomastili kot sloni v trgovini s porcelanom in prostodušno kršili prav vse kode diplomatskega bontona ter spodobnosti. Le redki pa se spomnijo Nancy Ely-Raphael, ki je bila zadnja predstavnica ZDA, ki je svoje delo opravljala diskretno, uglajeno, kot se za diplomata prijateljske države v deželi gostiteljici spodobi.

Young in Robertson sta imela problem, ker nista prav nič vedela, še manj razumela o zgodovini in navadah domorodcev v deželi v osrčju Srednje Evrope. Zato sta odšla tako, kot sta prišla. Nevedna, polna stereotipnih predstav. A Mussomeli je presegel vse ostale. On ne samo, da ni skušal razumeti Slovenije, ampak je skušal, nasprotno, prepričati nas, kako se moramo pravilno razumeti.

V redu, Amerika vedno nastopa kot gospodar ter vsiljuje Evropi svojo voljo in pogled. A tako vzvišeno, pokroviteljsko in mestoma žaljivo kot Mussomeli o deželi gostiteljici in njenih reprezentantih verjetno ni govoril še noben ameriški diplomat v »urejeni« Evropi. No dobro, sedaj je tudi ta »urejena« Evropa, nevajena eksplicitne dominacije in nadzora, kot je razkril Snowden, šokirana. A šokirana, da se to dogaja, je predvsem naivna javnost, evropska politika pa je bolj šokirana, da se je to razkrilo. Ker jo pikantnosti lahko, podobno kot pred tem pikantnosti z WikiLeaksa, postavijo v neprijetni položaj. Namreč, iz neformalnih pogovorov in pritiskov prav dobro vedo, da Amerika nima prijateljev; ima le (politične) partnerje, zato se prav pri vseh brez izjeme drži načela, da je zaupanje lepo, nadzor pa učinkovit. Da je izsiljevanje učinkovitejše kot prigovarjanje. Zato seveda ni pričakovati, da bi se katera standardna evropska demokracija, ki se zgraža nad ameriškim početjem, ojunačila in dala Snowdnu politični azil, kot je v času vietnamske vojne Palmejeva Švedska podeljevala azile ameriškim pilotom.

Kar se tiče Slovenje, smo si največ za ponižujočo obravnavo Amerike krivi sami. Zunanji minister Erjavec je izjavil, da je prepričan, da nam ZDA niso prisluškovale. Verjetno je logično, čeprav napačno, sklepal, da nam ni treba prisluškovati, saj ji vse sami povemo in na vse pristanemo. Se spomnite bizarnosti glede dogovorov o sprejemu katerega od nesrečnikov, ki jih imajo ZDA brez sodnega varstva na začetku 21. stoletja zaprte v koncentracijskem taborišču Guantanamo? Takrat je bila ponujena in sprejeta kupčija: mi sprejmemo zapornika, Obama pa da Pahorju kratek fototermin.

Mussomeli sedaj odhaja. Tako kot je prišel. Glasno. V poslovilnem intervjuju na TVS je še enkrat pokazal, kdo so ameriški politični prijatelji. Namreč, v odnosu do sprave je menda desničar. Kaj točno pomeni, da si v odnosu do sprave levičar ali desničar, ni povedal, a verjetno je hotel povedati, da sprejema resnico tistih, ki so med drugo vojno z vilami lovili ameriške pilote in jih predajali Nemcem …

No, svoje diplomatsko gostovanje pa je Mussomeli zaokrožil z direktnim ocenjevanjem in diskvalificiranjem slovenskega sodstva. Proces proti Janši je vsaj delno politično motiviran (!?). Torej, po že končanem procesu v Avstriji in po priznanju finskih obtožencev, da so delovali (tj. podkupovali) »v skladu z lokalnimi običaji«, po Robertsonovi depeši, razkriti v WikiLeaksu, ki je navedla znesek podkupnin SDS v podobni višini, kot je ugotovljena v izrečeni prvostopenjski sodbi v Sloveniji, se brez argumentov postavlja v bran enega od obsojenih na prvi stopnji. Ker ga ne briga resnica, ampak zgolj interes. Amerika v mednarodni politiki pač nikoli ni iskala resnice in poštenosti, ampak je zgolj realizirala svoj vsakokratni interes. Zato se je skozi zgodovino in tudi aktualno med »prijatelji« ZDA znašla cela plejada lopovov, kriminalcev, skorumpirancev in celo zločincev.

Ne vemo, kako se bo na višjih instancah končal proces v primeru Patria. A Mussomeli ne razume, da v Evropi morebitni ovrženi prvostopenjski izrek ne kaže šibkosti sodnega sistema, ampak njegovo moč in varnost.