Norčije nekega klovna

Heni Erceg

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Ve se, koliko je bilo komunistom do njihovih počitniških hiš, zato je imela nekdanja Jugoslavija cel kup privlačnih vil, razporejenih vzdolž jadranske obale od Slovenije do Črne gore, na dalmatinskih otokih, ob vznožju Alp ... V njih je jugoslovanska nomenklatura počivala po napornih in pomembnih državniških poslih, te počitniške hiše so bile izjemno udobne in praviloma skrite pred pogledi radovednega ljudstva. Ko so se naveličali poletne vročine in žaganja škržatov, pa so se ešaloni vojaške in politične elite preselili k slovenskim jezerom; tam so bile noči hladnejše, pogled na jezero pa nič manj privlačen od tistega na morje. Res je, takratna oblast je skrbela tudi za delavski razred in proletarci so imeli prav tako pravico letovati v tako imenovanih delavskih počitniških domovih, kjer pa je bilo udobje, se razume, občutno manjše od tistega v vilah zaščitene komunistične velike divjadi.

Potem se je vse sesulo. Tedanja družbena ureditev je končala na smetišču zgodovine, kljub temu pa se je ohranila njena mentaliteta. Trdoživa in živahna. Ohranili so se tudi vile, počitniški domovi, nepremičnine in postali last novih državic. Toda te s svojo lastnino ravnajo kot slabi gospodarji. Večji del je uničen in propada, nekaj je bilo za majhen denar prodano jari gospodi, porojeni na razvalinah nekdanje države in njene partije.

»V osrčju Triglavskega narodnega parka, ob smaragdno čistem potoku Savica in le nekaj korakov od Bohinjskega jezera stoji Vila Park. Prisluhnite petju ptic in žuborenju vode, globoko vdihnite gorski zrak ter se popolnoma sprostite.« Tako oglašujejo Vilo Park, privlačen hotel s štirimi zvezdicami in hkrati glavno zvezdo najnovejše hrvaške afere. Izkazalo se je, da je hotel v lasti novega direktorja Hrvaške televizije in bivšega komunističnega veljaka Gorana Radmana. Toda ta je to svojo dragoceno nepremičnino pozabil omeniti, ko je prijavljal imetje. Kako bi mu to lahko zamerili, ko pa se po glavi tega marljivega turistično-medijskega poslovneža motajo stvari, ki so veliko pomembnejše od nekakšnega birokratskega dlakocepstva, zaradi katerega bi moral prijaviti, da je že leta 2003 postal lastnik Vile Park v Bohinju, ki je bila do tedaj last Socialnodemokratske stranke, naslednice Zveze komunistov Hrvaške.

Sedanja hrvaška oblast je torej podedovala ne le dragocene nepremičnine, ampak tudi iznajdljive kadre. Tako je Radman prek svojega podjetja Penzion Park, družba za gostinstvo in turizem, d. o. o., Bohinjsko jezero, od svoje stranke kupil Vilo Park za približno 650 tisoč evrov. Seveda vse skrito pred očmi javnosti. Potem pa jo je, ker je pač izvrsten turistični menedžer, na spletu priporočil kot kraj, kjer »se glava zbistri, pogovor teče bolj sproščeno in ideje se rojevajo«.

In resnično, nemara se je Radmanu prav tu, v njegovem bohinjskem hotelu, »porodila ideja« o kandidaturi za direktorja Hrvaške televizije, katere moč je že izkusil, ko je bil v osemdesetih letih ustoličen na isti položaj, le da takrat kot preverjeni kader Zveze komunistov. Človeku vzame sapo ob vsesplošni predrznosti vladajoče politične elite – ta se mesece in mesece ne zmeni za vse škandale človeka, ki ga je, čeprav brez resnih medijskih kompetenc, postavila na čelo HTV. Tako vplivni uradnik Socialdemokratske stranke, ki je svojčas podpisal pogodbo o prodaji Vile Park, danes le arogantno reče, da se podrobnosti te transakcije ne spominja. O novem škandalu molčijo vsi Radmanovi zavetniki, predsednik republike spet samo nepovezano momlja, nima pa odgovora na vprašanje, kako da nihče v stranki ni opazil, da je Radman pri prijavi imetja zamolčal lastništvo hotela. Torej to, da se ukvarja s hotelirstvom, čeprav sta se prav o njegovem hotelu dogovarjala slovenski premier in bivša hrvaška premierka.

On pa, ko ga doleti nova afera, takoj po tisti packariji z imenovanjem svoje poročne priče za glavnega urednika HTV, se odzove kot poblazneli šef kakega komunističnega despotstva, ki bi vse novinarje razen svojih televizijskih ritoliznikov najraje strpal v grajske ječe. Javno jih imenuje zločince, ki bi jim bilo treba reči »dovolj«, in jih paranoično obtožuje, da so spodbudili domnevne »grožnje njegovi družini, vdiranje v njegovo hišo in ropanje njegove lastnine«. Ambiciozni karierist je torej krivce za nasprotje interesov, v katerem se je znašel, poiskal kar v novinarjih, sam pa ne vidi nič spornega v tem, da je hkrati direktor neke javne ustanove, dejavni lastnik podjetja Nautar, predsednik nadzornega odbora banke Hypo Adria in Atlantic Grupe, za povrhu pa še lastnik neprijavljenega hotela. »Obračam se na vas, ki v javnosti širite zlo,« je direktor Hrvaške televizije nagovoril novinarje, razjarjeno kažoč prezir do tega poklica in boljših demokratičnih navad, s tem pa je tudi zaradi poprejšnjega klientelizma in celo nezakonitega ravnanja postal resno breme tistim, ki so pač samo hoteli imeti svojega človeka na pravem mestu. Kot klovna v cirkusu.

Zaradi tega niti morebitna zamenjava vodilnega moža Hrvaške televizije v bistvu ne bo spremenila žalostne zgodbe o večnem partijskem kadrovanju in zagotavljanju pomembnih sinekur nekompetentnim strankarskim tovarišem, zaradi česar so nebrzdanost, neurejenost in neprofesionalnost postale značilne za večino tukajšnjih javnih ustanov. Ki jih večidel vodijo ljudje, katerih glava bi se morda lahko »hitro zbistrila«, vendar ne v tistem bohinjskem hotelu. Ampak v kaki strogo varovani psihiatrični ustanovi.