Čudež v letu zombijev

Vlado Miheljak

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Dva leva

Pahor je kraljevima visokostma ob rojstvu sina čestital v imenu slovenskega naroda in v svojem imenu. Ta čudoviti dogodek je po mnenju Pahorja v življenje novopečenih staršev prinesel novo luč, Veliki Britaniji nov zagon, slovenskim državljanom ter ljudem po vsem svetu pa veselje. »Naj ta mali čudež napolni vajini srci s srečo, vnaša radost v vajino starševstvo in poglobi vajino ljubezen.«
— Predsednik dežele, v kateri je nemalo otrok lačnih, se je navdušil nad čudežem britanskih monarhov (STA, 23. 7. 2013)

Kakšen prav hud patrotizem me ne daje. To nekako ni v moji naravi. Sem preveč ciničen, da bi se pretirano istovetil s predmodernimi pojmi. Domovinska čustva se mi zdijo nekaj, kar spada bolj v patetični okvir čitalniškega narodnobuditeljstva konec devetnajstega, kot pa v začetek enaindvajsetega stoletja. Enako velja za lokalpatriotska čustva. Istovetenje brez refleksije, brez kritične distance je težko prebavljivo. Ni nekaj dobro že zato, ker je tvoje; del tvoje domovine, tvojega kraja. A vendar, pri skoraj šestdesetih letih starosti in štiridesetih letih odsotnosti nosim svoj rojstni Ljutomer s seboj. Tako nekako, kot so nekoč Indijanci ukradeno domovino. Nosim tisto, kar je vredno spomina. Ne vsega in ne za vsako ceno. Že res, da si na kruh mažem ljutomersko maslo in jem ljutomerski sir, a že dolgo pijem predvsem briška vina. A tako eno kot drugo sploh ni pomembno. Pomembne so ideje in stvaritve, ki se porodijo v glavah ljudi ter z njimi zaznamujejo svoje okolje in širni svet. Seveda je na »metaravni« največje ime mojih krajev jezikoslovec Miklošič.

No, sam sem bil že od otroštva veliko bolj fasciniran nad pojavo Karola Grossmanna. Človeka, ki je Slovencem odstrl pogled na omiko dvajsetega stoletja – film. In še več; približal novo umetnost filmskemu velikanu prve polovice dvajsetega stoletja Fritzu Langu. Hja, ne vem, a lahko si domišljamo, da če vihre prve svetovne vojne ne bi pripeljale Langa v Ljutomer in k dr. Grossmannu, morda nikoli ne bi nastali veliki filmi kot Metropolis, Dr. Mabuse, Ženska na mesecu ... Duh Grossmanna in filma je skoz in skoz zaznamoval moje otroštvo in mladost v Ljutomeru. Pisalno mizo sem kot gimnazijec imel pod oknom z razgledom, s katerega je Grossmann posnel Odhod od maše (1905). Do obisti sem poznal njegovo meščansko hišo z razpadajočim, nekoč izjemno kultiviranim vrtom, kar je spominjalo na razpadajoče vile in vrtove postaranih in propadlih holivudskih div. Kot otroka me je v ljubljanski otroški kliniki s posebno pozornostjo do sorojaka zdravila zdravnica, ki je kot deklica tekala pred kamero Grossmanovega filma Na domačem vrtu (1906).

In kajpak, imeli smo kino. Tipični provincialni kino je bil središče malega sveta v petdesetih in šestdesetih letih. Smisel bivanja. Skoraj ni bilo filma, ki ga ne bi mulci šli gledat. Vse brez razlike. Dobre in slabe. In ker je v tistem času avstrijska televizija v dopoldanskem času predvajala t.i. Messeprogramm za demonstracijske potrebe razstavljavcev in prodajalcev televizorjev, ki je po tekočem traku vrtel filme, skoraj ni ameriškega, francoskega ali italijanskega filma, posnetega do konca šestdesetih let, ki si ga ne bi ogledal, preden sem odšel k popoldanskemu pouku. Zato smo bili v Ljutomeru obsojeni na filmofilstvo. Radi smo jih gledali, nekaj malega tudi sami delali na neambiciozni amaterski ravni. In s to popotnico svetovljanstva je bila moja generacija morda prva, ki je odšla samozavestno v svet.

Skoraj pol stoletja kasneje pa se pojavi generacija, ki stopi korak naprej in pripelje svet v Ljutomer. Ne katerikoli in kakršenkoli, ampak urbani, hiperurbani, posturbani svet filma. Zato ni nič nenavadnega, če poleti v Ljutomeru v živo srečate nesmrtnega Christopherja Leeja. Ali denimo Franca Nera. Djanga iz mesa in krvi! Pač like iz otroških sanj, ki s platna stopijo med ljudi. V živo. Od blizu. Ne brez razloga, kajti v Ljutomeru ne poteka kakšen folklorni festival, ampak festival groze, zombijev, živih mrličev, temnih, zagonetnih plati življenja. Odvija se demonstracija aktualne človeške drame.

Aluzija na drugo slovensko pomlad – zombijevsko pomlad 2013 – se ponuja kar sama. In v času, ko država in njeno prebivalstvo razpadata kot telesa zombijev, predsednik republike ne izpusti nobene priložnosti, da ne bi bleknil neumnosti. Denimo ob rojstvu »bodočega kralja« Združenega kraljestva. Pahor v vašem imenu govori o rojstvu od samega spočetja do perverznosti oskrbovanega otroka kot o čudežu!? Kakšen čudež? Čudež bo, če bo ogrožena tretjina na isti dan rojenih otrok po svetu dočakala prvo leto življenja. Da bo preživela lakoto, pomanjkanje vode, neustrezno zdravstveno oskrbo, vojne … Čudež bo, če bodo v Sloveniji tisti otroci, ki med odmori pijejo vodo, da ne bi čutili lakote, uspešno končali šolo …

Čudež bo, ne nazadnje, če bodo jeseni ljudje še mirno prenašali sedanje stanje. Umiranje, razpadanje na obroke. A ker sedanja oblast v nasprotju s predsednikom republike ne verjame v čudeže, si je omislila zaostrovanje zakona o javnih zbiranjih. Predvidena novela z drastičnimi globami in drugimi nedemokratičnimi, represivnimi sredstvi močno omejuje državljanke in državljane pri izražanju mnenja na javnih shodih.

Kaže, da bo po zombijevski pomladi, ki je odplaknila Janševo koalicijo, potrebna še zombijevska jesen, ki bo odplaknila sedanjo koalicijo Alenke Bratušek.