Izberite svojo katastrofo

Vlado Miheljak

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Dva leva

Dotikali so se mojega nosu in ga preiskovali. To so bili nekakšni grdi polljudje. Res so bili odvratni. Od blizu so me opazovali, zanimale so jih moje oči. Kar naenkrat sem začutil, da imam zvezane roke. Nato se spomnim le še tega, da sem bil kar naenkrat v Montebelu (predmestje Los Angelesa, op. a.). Tam so me pustili.
— Barona Davisa, nekoč veliko, sedaj rahlo načeto zvezdo NBA-košarke so začasno ugrabili vesoljci (cit. po Žurnal24, 13. 7. 2013)

* * *

V Sloveniji je po mnenju policije okoli 150 posameznikov, ki so v vsakem času sposobni storiti skrajno dejanje.
— Marjan Miklavčič z ministrstva za pravosodje je na seji komisije o delovanju skrajnih skupin razkril, da je Slovenija pred svojim 11. septembrom (MMC, TVS, 17. 7. 2013)

Za politično realnost Združenih držav velja, da ni najhuje, da nimajo resne alternative v politični izbiri, ampak da so ljudje v veliki večini ponotranjili to spoznanje. Se z njim sprijaznili. Morda je to bolje kot vse družboslovne študije ponazorila prva epizoda osme sezone kultne animirane serije Simpsonovi. Glava družine Homer se odpravi na jezero na sproščujoče ribarjenje in tam se kar naenkrat nad njegovo glavo pojavi vesoljsko plovilo in ga vsesa. Plovilo sta upravljali zunajzemeljski bitji Kang in njegova sestra Kodos s planeta Rigel. Ko ga navzkrižno zaslišujeta, jima razkrije, da so Združene države ravnokar (1996) pred volitvami, na katerih se bodo Američani odločali med Bobom Dolom ali ponovnim mandatom Billa Clintona. To je vesoljcema dalo idejo, da sta ugrabila resnična kandidata, ju vtaknila v nekakšne replikantske epruvete, prevzela njuno podobo in se spustila v predvolilni boj. Res, da sta delovala nekoliko neobičajno, saj sta navijala eden za drugega, si delila komplimente, se držala za roke, a zaslepljeni volivci so med njima iskali in videli razliko in se strastno delili. Homerju se je medtem nekako uspelo izvleči iz ujetništva in se na ključni konvenciji prebiti na sceno ter razkrinkati pravo vsebino predsedniških kandidatov: »Amerika, dobro si oglej svoje kandidate! Ti niso nič drugega kot prikriti vesoljski reptili.« In ko jima je snel maske, je Kodos cinično nagovorila šokirano množico: »Res sva zunajzemeljski bitji. Toda kaj lahko storite? To je dvopartijski sistem. Enega od naju boste na koncu morali izvoliti.« In ve se, kljub vsem lumparijam v prvem mandatu so izvolili Kanga, ki je bil replika ujetega Clintona. Ta je ljudstvo zasužnjil in ga prisilil v gradnjo nekakšnega laserja za napadanje drugih planetov. A tako bi bilo tudi, če bi izvolili Kodos, se pravi Dola. Kaj pa tretji kandidat, tretja stranka? V Ameriki je tretja izbira metanje glasu proč.

Nadaljevanje ameriške zgodbe, onkraj risane serije, je znano. Po Kangu je prišla na vrsto Kodos, se pravi Georg W. Bush. In po vseh slabih izkušnjah se je spet zgodil obrat: Kang v podobi obetavnega, retorično popolnega Obame, ki se mu sedaj razočarano odrekajo najbolj eminentni podporniki, kot denimo Oliver Stone. In po Obamovi eri? Spet bodo izbirali med dvema reptiloma. In vsi bomo občutili posledice njihove izbire.

V redu, porekli boste, da ima Amerika dvostrankarski sistem in zato nobene prave izbire. Pri nas imamo večstrankarski sistem. Na zadnjih, predčasnih volitvah v državni zbor se je za glasove volivcev potegovalo kar 20 strank in list, leta 1992 rekordnih 25 strank oz. list. Pa je bila izbira večja? V resnici ne. Izbira je privid. Če odmislimo precejšnje število krjaveljskih grupacij, se reducira na izbiro med dvema opcijama, kar pa ne pomeni resnične alternative. Gre zgolj za različni poti v katastrofo. Razlika je bolj estetska kot esencialna. Bolj slogovna kot vsebinska. Tako kot, konec koncev, v ZDA. Obama počenja vsaj (v mednarodni dejavnosti) podobne packarije, kot jih je Bush. Le slog je bolj galanten. Kar ne pomeni, da slog ni pomemben. Tako kot za ZDA (in ves svet!) ni nepomembno, ali vlada republikanec à la Bush, ali demokrat à la Clinton, ali Obama, tudi za Slovenijo ni nepomembno, ali vlada Janša s svojo desničarsko falango ali levoliberalni blok. Slednjih se ni treba bati, čeprav počenjajo mnoge stvari presenetljivo podobno kot Janševi. Kadrujejo, širijo vpliv v vse pore družbe, požirajo dano besedo, politično trgujejo ... A vendar, temeljne avtoritarnosti jim ne moremo pripisati.

Nasprotno, včasih se preveč bojijo lastne sence. To se je ne nazadnje videlo te dni v državnem zboru, ko so mirno prebavljali katastrofična poročila o tem, da je v Sloveniji vsaj 150 ljudi, ki so zmožni uporabiti vsakršne metode in sredstva za doseganje svojih ciljev. Sto petdeset! To bi bila grozljiva številka celo za največje dežele, kaj šele za miniaturno Slovenijo, kjer je ekstremizem že to, da greš čez rdečo pri popolnoma praznem cestišču. Pri tem ne gre spregledati, da se sestava policijskega vrha ni spremenila glede na kompozicijo, ki je v času ljudskih vstaj manipulirala in servisirala Janševo oblast. Če bi imeli odgovorno aktualno koalicijo, bi morala po tej informaciji razglasiti alarm in preveriti, na podlagi kakšnih podatkov so izrekli tako katastrofično oceno. Če imajo argumente, se je treba takoj odzvati, če jih nimajo, prav tako. Namreč razčistiti, kakšna je bila motivacija, ki je pripeljala do tako katastrofičnih ocen.

In izhod iz katastrofičnega scenarija? Se perspektiva kaže morda v vstajniškem potencialu? Ne verjamem. No, nikar ne poslušajte mene. Jaz sem v politiki pesimist.