Kako ugnati krizni cikel

dr. Bogomir Kovač

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Med slovenskimi vladami, bruseljskimi evrokrati in političnoekonomskimi priporočili je vse manj jasnih pogledov glede razvoja državnega kapitalizma, globalnih poti tržne učinkovitosti in želene finančne stabilizacije. EU je dokaz postmoderne družbene povezanosti z nejasnim razmerjem med ekonomijo in politiko, poslovnimi elitami in političnimi povzpetniki. Kriza je razkrila, da ne obstaja odrešujoča ekonomska ideologija, da ni enoznačnih ukrepov ekonomske politike, da preprosto ni potrebnega zaupanja med ključnimi deležniki družbenega razvoja. Slovenija postaja dober primer teh dilem.

V zadnjih petih letih še vedno prevladujeta dve ideji. Prva govori o nujni zamenjavi države blaginje z neoliberalno državo, druga vodi spoprijem s sedanjo veliko recesijo z zmanjšanjem javne porabe in fiskalnim varčevanje. Oboje se prepleta na ravni interesnih skupin. Če povežemo te ideologije in interese, potem vidimo, da jih poganja predvsem želja po prerazdelitvi moči in koristi. In za to v teh dilemah tudi gre.

Neoliberalna in socialna država se ne razlikujeta glede pomena in vloge pravne države, pomembnejša je razlika v razumevanju socialne pravičnosti, solidarnosti in pomoči ljudem. Neoliberalna država gradi na konceptu zapovedi in omejevanja, negativne svobode in pravic, zanima jo bolj proceduralna kot dejanska socialna pravičnost. To preprosto pomeni, da ji gre za omejevanje socialnih pravic, vladavina prava pa je zgolj moralni paravan za prerazdelitev bogastva in moči. Očitno so v ospredju interesi bogatih in močnejših elit (prerazdelitev bogastva), zapletlo se je tudi pri javnem financiranju (fiskalna kriza države), premalo intenzivno so se reformirali javni podsistemi (strukturne reforme).

Neoliberalna država zahteva »aktivnega in odgovornega posameznika«, socialna država »učinkovite socialne prerazdelitve mreže«. Dejansko pa je oboje povezano in tu so se izgubili tako evropski neoliberalci kot socialni demokrati. Samoodgovornost ljudi zahteva medsebojno zaupanje, tega pa neoliberalizem ne ponuja. Učinkovitost institucij zahteva dobro upravljanje in vodenje, česar socialna demokracija ni znala uresničiti. Nihče nima dobre rešitve, zato tudi ni potrebnega zaupanja v pravo, politiko in ekonomski potencial države. Brez tega cementa pa tržna družba ne more delovati. Zato imamo v tej recesiji vtis, da vsi sistemi razpadajo, da nič ne deluje, da so vsi razen nas pokvarjenci in špekulanti.

Druga dilema zadeva še enkrat proticiklično ekonomsko politiko. Pred tremi leti je nemški finančni minister Schauble politiko ekonomskega zategovanja (javno varčevanje) razglasil za edino možno zdravilo, hkrati so v Bruslju začeli vedno bolj centralizirane operacije fiskalne in bančne konsolidacije. Vmes se je sfižilo tudi marsikaj na teoretskem področju. Dokazi o pozitivnosti ekspanzivnega zategovanja (Alezina, Ardagna, 2010) so se umaknili opozorilom glede negativnih učinkov varčevanja (Guajardo, 2011). Trenutno prevladuje stališče, da so ključne strukturne reforme obstoječega sistema in da bi bilo nespametno ohraniti vzorce povpraševanja pred recesijo. Zato se fiskalna politika še vedno ukvarja s primanjkljaji namesto z zaposlenostjo, monetarna se bori z zadolženostjo namesto z rastjo, depresija pa se zdi nekakšna kazen za pretekle pregrehe. Nič od tega ni rešitev.

Imamo »levosredinsko« vlado z »desnim« reševalnim programom, ki ga znotraj prevladujoče neoliberalne strategije diktira EU.

Preprosto povedano, v recesiji je ključna ekonomika povpraševanja in njeno sporno pravilo, da je treba trošiti zdaj in plačevati kasneje. Problem sedanje oživitve je, da so kreditne linije drage in omejene, brez njih pa ni oživljanja javne in zasebne potrošnje. Problem sta prava mera in način zadolževanja in ne brezpogojno razdolževanje, če želimo ugnati krizni cikel. Keynes ima tu še vedno najbolj prav.

In za nameček so bili vsi dosedanji ukrepi postavljeni eksogeno, z zunanjo kontrolo in zahtevami (trojka), fiskalna konsolidacija pa lahko deluje predvsem kot endogena politika. In tu je tudi temeljni federalni zaplet z delovanjem EK in ECB v razmerju do članic EU. Ni sporno, da potrebujemo koordinacijo ekonomskih politik in ukrepov, težava tiči v tem, kako to izpeljati. Trenutna pot je napačna, ker ne upošteva pozitivnih eksternalij med državami in ker je vedno bolj administrativna in centralizirana. Prvo pomeni, da večje trošenje v Nemčiji lahko spodbudi pozitivne učinke drugod. Drugo dokazuje, da v različnih državah in okoliščinah enaki ukrepi in nadnacionalna regulacija delujejo politično sporno in ekonomsko katastrofalno (Grčija).

Slovenija se je znašla v vrtincu teh sprememb in v vedno večjem primežu Bruslja. Imamo »levosredinsko« vlado z »desnim« reševalnim programom, ki ga znotraj prevladujoče neoliberalne strategije diktira EU. Toda umetnost politike je preživeti in voditi državo v protitoku. Tega doslej Janševi niso hoteli, Pahor in Bratuškova pa nista zmogla. Strateški pogoj za zasuk je ekonomika povpraševanja in reforme na strani ponudbe. Oboje je mogoče združiti, toda za zdaj v trikotu z bruseljskimi rešitvami reči ne delujejo dobro. Primanjkuje nam ekonomske strokovnosti in politične odločnosti, premalo smo vešči vodenja ekonomske politike v novih razmerah, spridili so se menedžerji, vse preveč je ljudske vere v čudežno rešitev.

Nič ne pomaga. Načrtovani varčevalni programi z rezi vodijo v potop socialne in tudi politične države, za ekonomske reforme pa nismo zagreti, ker ni potrebnega znanja, zaupanja in volje. Kdor bo povezal vse skupaj in zagnal to ladjo norcev v pravo smer, bo dolgoročni politični zmagovalec naše ekonomske prihodnosti.