Boj z brezposelnostjo

dr. Bogomir Kovač

2. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Brezposelnost postaja ključna negativna političnoekonomska lekcija sedanje krize. Počasi prodira v ospredje temeljnih ciljev ekonomske politike, običajno skrita za gospodarsko rastjo. Kriza brezposelnosti je hkrati posledica sedanje velike recesije in globalnih trendov na trgu dela. V Sloveniji politika zaposlovanja ni v ospredju vladnih usmeritev, ni osrednji cilj, ki bi povezoval politiko gospodarske rasti in socialno državo. To je nevaren in nespameten spregled, ki onemogoča rešitve znotraj prevladujoče politike fiskalnega zategovanja.

Svetovno aktivno prebivalstvo bo v naslednjem desetletju štelo 3,5 milijarde ljudi. Več kot 1,5 milijarde jih v zadnjih dvajsetih letih živi zgolj v okviru držav v razvoju (BRIC), samo na Kitajskem vsak dan odide na delo več kot 760 milijonov delavcev, toliko kot imajo prebivalcev EU in ZDA. Množični pohod ljudi iz vasi v mesta, s kmetij v tovarne, spremljajo hitra gospodarska rast, višja produktivnost in dvig življenjskega standarda. Slovita McKinseyjeva študija (MGI, 2012) je pokazala na številne težave globalnega trga dela. Tretjina delovno sposobnih bo leta 2020 brez potrebne izobrazbe, ključne so občutljive skupine ljudi, mladi, začasno zaposleni, trajno brezposelni. Vsi želijo pridobiti visoko kvalificirane in izobražene delavce in imajo težave z zaposlovanjem manj kvalificiranih , narašča prekarna delovna sila.

Reševanje problemov zahteva usklajeno vodenje demografske, izobraževalne, raziskovalne in socialne politike ter fokusiranje na skupni cilj, večjo in bolj prilagodljivo zaposlenost. Makro- je tu podprto z mikrovidikom. Tudi menedžerji na podjetniški ravni morajo zaposlovanje, usmerjanje in izobraževanje zaposlenih razumeti kot človeški kapital. Tu je bistvo kapitalizacije podjetja, poslovne učinkovitosti in konkurenčnih prednosti.

Ključno spoznanje je preprosto. Večina problemov z brezposelnostjo je strukturne in ne zgolj ciklične narave, zato ne bodo izginili na kratek rok z oživitvijo gospodarstva, reševati jih bomo morali desetletje ali dve. In tu je pomembno, da moramo med brezposelnimi razlikovati dve temeljni skupini. Več kot polovica brezposelnih, posebno v sredozemskem bazenu EU, je namreč trajno brezposelnih, brez posebnih kvalifikacij, možnosti in želja po zaposlitvi. Od tod težave z neučinkovitostjo subvencij in številnih programov zaposlovanja. Zgolj slaba polovica je tistih, ki jih lahko teoretsko tlačimo pod delovanje Beveridgeeve krivulje in se odzivajo na različne zaposlitvene ukrepe. Fiskalna, zlasti davčna in proračunska politika, morajo zato posebej ciljati na ukrepe, ki ustrezajo zaposlovanju in interesom zaposlovalcev in posameznih skupin iskalcev zaposlitev. Preveč je splošnih prijemov, premalo je osredotočenosti na odzivnost ponudbe in načine zaposlovanja delovne sile.

Danes vemo, da se trg delovne sile ohlaja, da bo rast za tretjino manjša, kot je bila, in da posebej hitro stagnira v najrazvitejših državah. Praznino med želeno gospodarsko rastjo in zaposlovanjem zato zapolnjuje produktivnost. Ta naj bi bila za tretjino višja v EU, če želimo ohraniti BDP na prebivalca, in dva- do trikrat višja v državah BRICS, ki ravno sedaj upočasnjujejo svojo rast. Z njo pa se upočasnjuje rast svetovnega gospodarstva. Tehnični napredek in novi poslovni procesi prinašajo podobne rešitve. Tovarne imajo vedno več strojev in potrebujejo manj ljudi, rutinska dela nadomešča robotizacija, storitve poslovne administracije informatika. Zato bo zaposlovanje nižje, ko bo statistika rasti že zdavnaj kazala pozitivne trende.

Monetarni intervencionizem, fiskalna konsolidacija in strukturne reforme so brez pomena, če ne koristijo ljudem. In prva skrb ljudi je zaposlenost.

Kaj smo se naučili doma? EU je zadnje čase polna besed glede zaposlovanja mladih, bolj kot prej poudarja rast, toda še vedno ne fokusira svoje anticiklične politike na brezposelnost. Razmere na slovenskem trgu dela se slabšajo, toda zdi se, da je stopnja registrirane brezposelnosti razmeroma stabilna. Toda razlike med zaposlenimi z relativno stabilnimi plačami in zaposlitvijo in drugimi, ki so v negotovem položaju, se povečujejo. V preteklosti smo veliko stavili na reformo fleksibilnosti zaposlovanja, začasne zaposlitve in vzdržnost odpuščanja ter pomoči. Danes je jasno, da vrsta ukrepov ne deluje in da nimamo prave konvergence med različnimi pogodbami o zaposlovanju in prave mere za vzdržno socialno varnost in zaposlitveno dinamiko (sistem FSM, model fleksibilne varnosti).

Med sedanjo veliko recesijo je 25 od 33 članic OECD uporabilo eno od metod skrajševanja delovnega časa, da bi ohranili zaposlenost. Ta diskrecijska ekonomska in poslovna politika v letu 2009–2010 ni imela pozitivnih učinkov, sistemskih ukrepov, ki bi takšen postopek postavili med antirecesijska pravila, ni bilo, podobno, kot ni bilo prave povezanosti z ostalimi ukrepi anticiklične politike. Fiskalna konsolidacija kot temeljni stabilizacijski cilj o brezposelnosti ne govori in ne meri nanjo. In to je slabo.

Recesijska lekcija bo huda. Trgi niso niti stabilni niti učinkoviti in še manj samoregulacijski. Monetarni intervencionizem, fiskalna konsolidacija in strukturne reforme pa so brez pomena, če ne koristijo ljudem. In prva skrb ljudi je zaposlenost, zato je prva naloga političnih in poslovnih elit boj z brezposelnostjo. Osredotočimo se na ta cilj, nanj vežimo rast in reforme, ukrepe ekonomskih in poslovnih politik, sanacijo bank in socialne države. Čas je za zasuk in pravo izbiro ciljev, ki je sprejemljiva za večino. Politična legitimnost boja proti brezposelnosti je pogoj za ekonomski uspeh in socialno preživetje te države.