Hipokrizija in mimikrija

dr. Bogomir Kovač

9. 8. 2013  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Vatikansko obglavljenje vrha slovenske RKC je povedno. Finančna kriza in moralna hipokrizija sta očitno oplazili cerkvene institucije in tudi sekularizirano državo, cerkvene, poslovne in politične elite. Skušnjave finančnih špekulacij zaradi prisvajanja moči so bile podobne, pregrehe očitno tudi. Toda slovenski škofje so bili zgolj vestni izvrševalci stare strategije o nujni materialni podstati posvečenih cerkvenih ciljev. Slovenska RKC je v tem zgolj podoba vesoljne cerkve. In v tem je osrednji problem.

Zgodba o finančnem polomu mariborske škofije in slovenske RKC ni nova. Sega najmanj v leto 2010, ko se je začelo rušiti finančno ozadje cerkvenega gospodarstva. Insolvenčni postopki so razkrili razvejeno omrežje špekulativnih in dvomljivih poslov doma in v tujini, obsežnih kreditnih linij obeh Zvonov in krovne škofijske družbe Gospodarstvo rast. Prikrita finančna bomba je s svojim obsegom in globino zbudila pozornost Vatikana, saj je bilo zastavljenih več cerkvenih poroštev, zgrešene naložbe so šle mimo nadzora po kanonskem pravu, nekateri kriminalni posli so povsem spodkopali ugled in kredibilnost cerkve.

Vatikanski presojevalci so že leta 2010 menili, da je dokapitalizacija nesmiselna. Predlagali so odpis in pretvorbo dolgov, vendar upniki tega niso sprejeli. Vatikan pa je zavrnil solidarnostno pokrivanje izgube od drugod. S tem je bila političnoekonomska usoda slovenske RKC in vodilnih klerikov zapečatena. Vsota je bila preprosto prevelika, poslovni in drugi škandali preočitni, odgovornost povsem neposredna. Model rasti s pretiranim zadolževanjem je ne le v RKC, ampak tudi na državni ravni propadel.

Za nameček se je vse skupaj časovno ujemalo s spoznanjem, da so zaradi finančnih, spolnih in drugih škandalov v krizi celoten cerkveni korporativni sistem in njegove temeljne vrednote. Stari papež Benedikt je pri tem omagal, za novega Frančiška pa je zasuk k skromnejši cerkvi in drugačnemu vedenju klerikov temeljni politični kredo. S stečajnimi postopki so padle tudi prve cerkvene kadrovske žrtve, od odgovornega ekonoma Kraševca do nadškofa Krambergerja. Od tod dalje sta bila v ospredju samo še boj za interpretacijo poloma in upanje, da bo taktika prikrivanja uspešna. Toda sklep Vatikana je bil neomajen. In prav to je spodkopalo oba vodilna škofa, Stresa in Turnška.

Odstop škofov je bil izsiljen in ne prostovoljen, odgovornost naložena in ne samovoljna.

A težave slovenske RKC tičijo globlje od sedanje krize. Od devetdesetih let je temeljna strateška usmeritev RKC, da cerkev potrebuje sredstva za svoje višje duhovno poslanstvo. Postala je največji denacionalizacijski upravičenec, tudi z lastnino fevdalnega izvora, izjemno aktivno je sodelovala v pidovski privatizaciji z vsemi stranpotmi, postala je lastnik več pomembnih podjetij, stopnjevala je krog zakonodajnih pravic in širila državne finančne vire (zakon o verski svobodi). Ljubljana je dobila gozdove, Maribor se je oprijel financ. »Religioznost ni hobi,« je sredi devetdesetih let dejal dr. Stres, RKC želi participacijo v celotni strukturi države, zahteva družbo po meri katoličanov. Zato meri na finančni sektor, telekomunikacije in šolstvo, tri strateške stebre sodobne družbe.

Močna cerkev in močna država sta dve plati iste medalje, zlasti za slovensko politično desnico. Levica pa je zaradi komunističnih zablod in povojnih pobojev gladila svoj ugled s potrjevanjem državnega monopola RKC. Poslovni in moralni polomiji slovenske cerkve so tlakovali pot Drnovšek, pa tudi Janša in Pahor. Država je zato v svoji regulacijski in nadzorni vlogi pri RKC povsem odpovedala, tudi v sedanji krizi. Očitno so vsi sledili poslanstvu in viziji močne ter vplivne državne cerkve. Religijski in tržni sistem, evangelij in denar, dva navidezna nasprotnika, skleneta v slovenski RKC idealni krog. Nevidna roka trga je tu dejansko postala »deus ex machina«, božanski trg in denar sta postala del tuzemskega božjega kraljestva. Šele kriza je razgalila blišč in bedo teh zablod.

Po šokantnem sestopu obeh škofov postaja simptomatično tudi opravičevanje pregreh. Glavan je postregel z mislijo o iracionalnosti krize in satanovih namerah. Čudaška argumentacija trenutno prvega cerkvenega funkcionarja. Iracionalnost je namreč bistven element vere, trg in finance pa v Hayekovi evolucijski epistemologiji sodijo na neobvladljivo področje med nagonom in razumom. Krivi naj bi bili baje lakomni bankirji, ki so posojila dajali, kot da gre za nekakšno namero spodkopati cerkev. Toda posojila je poslovni sistem RKC domala izsilil, jih zavestno prevzel in odkrito špekuliral, tudi s prevarami. Zavozili naj bi bili poslovneži v Zvonovih in ne škofje, toda korporativno upravljanje ima jasno hierarhijo, v ZGD in v okviru kanonskega prava. Slovenski kleriki so tu kršili vsa mogoča nadzorniška pravila in zaobšli vse norme. Odgovornost je moralna in tudi civilnopravna. Če kleriki niso delali zase, temveč za cerkev, niso moralni grehi in kaznivi posli nič manjši. Nobeno kosilo ni zastonj in RKC je žal največji korporativni grešnik finančne krize te države. Tu ni nobene zarote od zunaj, RKC je postala žrtev lastnega pohlepa po politično-ekonomski moči.

Slovenija se je znašla v primežu Vatikana zaradi svojih poslovnih namer in neodgovornega ravnanja svojih elit. Toda odgovornost vrha cerkve je sankcioniral Vatikan in ne slovenska država. Odstop škofov je bil izsiljen in ne prostovoljen, odgovornost naložena in ne samovoljna. Razkril je zgolj del neznosne cerkvene hipokrizije in državne mimikrije. Zato smo tudi v nemilosti, božji in posvetni, od Vatikana do Bruslja, njihovim izvirnim grehom navkljub.