Bilance

Janko Lorenci

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Kolumna

Človek je knjigovodja – nenehno računa, preračunava, dela bilance. Če jih ne izdeluje sam, pa ga doletavajo tiste, ki jih o njem delajo drugi. Ni nujno, da so zanj prijetne in marsikatere niti ne bi hotel, če bi bilo po njegovi volji (seznam davčnih zavezancev itd.). Zlasti pa so bilance drugih zanj slabše, kot če bi jih izdelal sam. Primer: spričevala (bilance znanja) so zmeraj slabša, kot se zdi pravično ocenjevanemu, plača (bilanca dela) je praviloma premajhna, nekrolog (bilanca življenja) slabši, kot bi si ga napisal sam. Temu neskladju med nenapisano lastno in tujo izdelano bilanco se včasih reče razlika med subjektivnostjo in objektivnostjo.

Prvo osebno bilanco bi morali napraviti, ko pridemo na svet, saj je za nami pomembno formativno obdobje v trebuhu ljube matere. Takrat bi si morali reči: notri je bilo tako in tako, od tam smo prinesli take in take dispozicije, to nam narekuje to in to ravnanje. Te bilance iz razumljivih razlogov ne moremo opraviti, napravijo jo drugi: zmerijo nas, stehtajo, rečejo, da smo, oh, cel očka, in nam prerokujejo spodbudno prihodnost. Iz te nemožnosti lastne prve bilance se je razvila navada z daljnosežnimi posledicami: bilance ti vedno skušajo napraviti drugi.

V mladosti so osebne bilance manj pogoste, kar morda pomeni, da se rodiš in nadaljuješ eksistenco kot neobremenjen vetrnjak, knjigovodskega duha pa ti privzgojijo ali te k temu prisilijo. To počno starši, šola, cerkev, kapital, država. Pri tem ti ne vcepljajo samo tehnike izdelovanja bilanc, ampak tudi kriterije, po katerih si bilančno uspešen ali ne. Ta merila so ta čas take sorte, da se najbolje odrežeš, če se z drugimi grabiš za goltanec. Frank Schirrmacher, urednik konservativnega Faza, ki ga vedno bolj sumijo levičarstva, je v knjigi Ego: Igra življenja zapisal približno tole: Homo economicus je zapustil laboratorij in nadomestil starega človeka tudi v realnosti. Spremenil se je v racionalnega igralca. Smehlja se, da bi dobil, sodeluje, da bi druge prelisičil, pošten je, da bi goljufal. Ko govori, nihče ne ve, ali blefira ali govori resnico. Življenje v družbi ekonomskega človeka ni lepo, saj je življenje vojna, vojna pa življenje.

Skratka, po teh bilancah si lahko uspešen samo na račun drugega, skupna hiša pa se polagoma seseda v podrtijo.

Nekoliko se to morda pozna tudi pri posledicah nagona, ki žene ljudi v življenje v dvoje. Dva posameznika se sicer še vedno v glavnem povežeta na podlagi lepih čustev, potem pa začneta – to je že bolj stvar razuma in preračunavanja – delati vsak svojo in skupno bilanco. Razvez je čedalje več, najbrž tudi zato, ker je vedno več schirrmacherjevskih igralcev. To je seveda star človeški lik, le da se očitno množi. Kakorkoli, naj se zgodba dveh izide ali ne, ji običajno sledi podbilanca v obliki otrok, ki začenjajo igro od začetka.

Z eno velikih osebnih bilanc se konča delovno življenje – če si delo imel in ga kronal z upokojitvijo. Ta bilanca polagoma postaja zgodovina, prosto po Johanni Arendt zato, ker so družbi ukradli edino, kar zna – delo. Po neki bolj amaterski raziskavi pa je večina anketirancev na smrtni postelji na vprašanje, kaj najbolj obžaluje, izrazila obžalovanje, da je delala preveč. To nekaj pove o razcepljeni človekovi naravi – brez dela ne more, z njim pa je pogosto nesrečen. Po upokojitvi pa se začno zgoščati znamenite življenjske bilance, povezane s približevanjem konca. Včasih jih spremlja kesanje, ki pa lahko za nazaj popravi le malokaj. No, morda si lahko tako olajšaš vest, poskrbiš za zadoščenje drugega ali celo za smeh – zamislite si globoko skesanega Janšo, Rodeta ali Jankovića.

Poleg osebnih bilanc poznamo tudi družbene – podjetniške, občinske, državne itd. Biti hočejo obračun za nazaj, hkrati pa napotek za naprej, pri čemer so nenehno v zamudi, saj zajemajo pretekli, torej neponovljivi čas in ga tlačijo v nepredvidljivo prihodnost. To velja zlasti za tisto zmes velikih bilanc – obljub boljše prihodnosti, ki jim rečemo revolucije, strukturne reforme, zgodovinski preskoki ... Za nobeno ne vemo dobro, kako se bo končala.

Nekatere pomembne bilance so goljufive. To velja tudi za ustave – bilance oziroma povzetke zaželenega družbenega stanja. Ustave so papir, ki pravi »tako bodi«. Žal ne živimo v ustavah, ampak v realnosti, v »tako je«. Ustave rade nastanejo v vzvišenih trenutkih zgodovine in se potem obvezno scvrknejo v tako je. Produkt tega je čustvena bilanca, ki se, ko postane neskladje med tako bodi in tako je preveliko, sprevrže v kažin. Tako lahko nastanejo tudi zaresne revolucije. Ves Zahod je ta čas v stanju, ko se ne ve, ali se bomo ustavam približali ali se od njih še bolj oddaljili. Slovenija je v naglem odmikanju.

Zanimivo je, da ob vsej množici različnih bilanc teh ne dela – človeštvo. Tega ne počne zato, ker ostaja strahovito razdrobljeno in različno živeče. Kar je za ene dobro, je za druge slabo. Gre pa tudi za to, da bi moralo, če bi izdelalo pošteno bilanco svojega razvoja, tega dramatično spremeniti. Tu gre za t. i. bilančni strah, dobro znan tudi posameznikom. Take bilance sicer izdelujejo Združeni narodi in še kdo, a ker zahtevajo, da bi vsakdo kaj dal ali opustil, se vsi delajo trapaste. To so tako imenovane bilance v prazno, prav tako znane iz vsakdanjega življenja.

Kdo bo napravil posmrtno bilanco za človeštvo, se ne ve. Morda trtne uši, virusi, androidi ali kak vesoljski potepuh. Ali pa nihče. Domnev o tem vprašanju, ki sicer ne bo zadevalo niti naših najbolj oddaljenih potomcev, ne ponujajo niti vere.