Past majhnih razlik

Janko Lorenci

30. 8. 2013  |  Mladina 35  |  Kolumna

Podpirati sedanjo vlado ali ne, je vprašanje, povezano s hudimi dilemami. V bistvu pa gre za to: avtokratska, nesposobna, nepoštena oblast lahko državi naredi velikansko škodo, večjo kot neavtokratska, malo manj nesposobna in nepoštena oblast. A tudi ta je še vedno škodljiva.

Med Janševo in sedanjo oblastjo so razlike. Janševa se je šla ostro zategovanje pasu in razgrajevanje socialne države z načrtnim sejanjem zmede in strahu. Politika Bratuškove je v besedah spravljiva in po malem koketira z vstajam naklonjeno javnostjo. V odločilni socialnoekonomski politiki, glede kadrovanja in klientelizma, odsotnosti jasnih prioritet in glede odnosa do EU pa so razlike majhne.

Pri tem sedanji vladi prav spomin na strahovalno Janševo obdobje in lastne prednosti v slogu omogočajo, da vodi tako rekoč enako ekonomsko politiko in pokorno streže zgrešenim bruseljskim direktivam. To, da sedanja oblast učinkoviteje počne tisto, kar je skušal napraviti Janša, ni več floskula, pri tem pa to njeno početje zbuja bistveno manj javnega odpora. K temu obilno pripomore zmeda, v kateri se ne ve dobro, kaj je objektivna prisila krize, kje se pritiskom Bruslja ne da izogniti ali so celo koristni, kje pa sta kriza in Bruselj samo zlorabljana kot univerzalni izgovor. Naša vlada je do evrokratov in njihove »nemške« politike tako servilna tudi zato, ker je v marsičem enakih (neoliberalnih) pogledov, hkrati pa brez lastne razvojne vizije.

V sedanji godlji bi bilo težko tudi sposobni, dobronamerni in alternativno naravnani vladi. Toda sedanja oblast na različne načine potrjuje, da je del klasične slovenske etablirane politike. To krizo podaljšuje in zaostruje. Ta politika, že tako ozkogleda, ima pred očmi najprej svoje interese in tiste svojih interesnih krogov (od tod klientelizem), šele potem pa države in prebivalstva. Reproducira se po teh merilih in v tem pogledu med levico in desnico ni bistvenih razlik. Od tod zaporedje treh slabih vlad in v bistvu enaka ali zelo podobna vladna politika v vsem kriznem obdobju, ne glede na to, ali so leve ali desne. Samo odsotnost trdega janšizma (čeprav utegne ta, če bi se EU razklala, postati odločilen za padec iz demokracije v diktaturo, a zdaj še nismo tako daleč) je za dobro vodenje države obupno premalo. Brez temeljitega zasuka se bodo nadaljevali vegetiranje, recesija, nazadovanje. Vlada z neodločno premierko brez avtoritete bo morda res na naglo konsolidirala finance, toda cena za to bo katastrofalna – velika večina bo živela slabše, perspektive bodo mračne.

Trditev, da bi bilo pod Janšo še slabše, deloma drži, vendar je, gledano širše, zavajajoča. Je past, v kateri tiči Slovenija že vsaj desetletje. Levica in desnica sta druga drugi alibi in izgovor, da se nič ne spremeni, tudi sami ne. Geslo, po katerem se ravna odločilna večina volivcev – volimo manjše zlo –, skozi daljši čas betonira status quo. Potrebne so velike, ne pa majhne razlike. Sprijaznjenost z majhnimi pomeni, da se bo nadaljevala porazna vladavina stare, negibne politike.

Iz te pasti je treba zlesti – to je eden izmed naukov in priložnosti krize. Večni refren – pod Janšo še slabše – hromi kritičnost in pritisk tiste javnosti, ki pripada levemu in nihajočemu volilnemu telesu. Dela jo pasivno, lažno razumevajočo, stran gledajočo; to se deloma odraža tudi v usihanju vstaj. Samo močan pritisk te streznjene javnosti, po možnosti podprt z akutno, resno grožnjo hudih, socialno spodbujenih nemirov, lahko korigira politiko te oblasti in hkrati pripravi teren za volitve, na katerih bi lahko prišla do veljave alternativa. Sedanja vlada se rada spogleduje z vstajniško javnostjo, vendar jo grdo vodi za nos. Kje pa je – ob vsem upoštevanju globin krize – kaka sled truda za pravičnejšo družbo, okrevanja gospodarstva in bolj higienične politike? Prebujanje pravosodja ni v ničemer zasluga te oblasti, pospešeno izseljevanje, načrtovana razprodaja vitalnih delov (državnega) gospodarstva in tragikomedije a la gašpar gašpar pa so. Ljudstvo zdaj jasneje kot kdaj prej ve, da je vsa etablirana politika odpovedala in da je tudi model Bratušek škodljiv, zgolj še en znan obraz v tej ponavljajoči se zgodbi.

Zdaj je minilo že dovolj časa za trditev: ta in taka vlada (in z njo vred vsa etablirana politika) si ne zasluži podpore. In če bo vse teklo po starem, jo bo nasledil Janša, kak njegov klon ali kaka druga kombinacija izpraznjenih strank. Ostati pri tej utesnjujoči izbiri pomeni sprijaznjevanje z nazadovanjem, s tem, da vsi tonemo v nesrečo. To je fatalistično-mazohistična drža, ki bi se je seveda morali začeti zavedati tudi desni volivci, zlasti tisti, ki ne volijo SDS. Kdo pa so vsi ti politiki, da bi nas z našo privolitvijo (volilno podporo, pasivnostjo, butasto prizanesljivostjo) tlačili v blato?

Največji posamični problem Slovenije je, kot ponavljamo že dalj časa, degenerirana politika, ki je odpovedala v vseh svojih variantah in kombinacijah. Hkrati živimo v prelomnem obdobju. Če bomo potonili še bolj, ne bomo izumrli, vendar bomo živeli bedneje, manj suvereno ali pa avtarkično, za ovratnik pa nam bo dihal trdorokec. Upanje tako sloni na politični alternativi, sposobni skupnega nastopa, na novih vstajah, na trših sindikatih, na manjšinah v starih strankah, ki so morda sposobne preobrazbe – in na dokončno streznjenem volivcu. Kombinacija socialno-kulturnega nemira, močnega pritiska na politiko (s konkretnimi in splošnimi zahtevami) in volitev z alternativno politično ponudbo lahko – še vedno smo prepričani – sproži postopno ali celo pospešeno prenovo slovenske politike.