Neumni?

Janko Lorenci

16. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Kolumna

Kriza nam vsiljuje vprašanje, ali smo Slovenci neumen narod, skupnost, država. Marsikaj govori za to. Dva preprosta primera: z razvejenim sistemom kolesarskih stez bi brez hudega finančnega, organizacijskega in miselnega naprezanja pospešili razvoj turizma, nekaj naredili za zdravje, ublažili prometne težave. Drugi primer: namakanje. Tepejo nas suše, vode za namakanje je dovolj, zgodi pa se nič, še naprej sadimo koruzo na pesku, se gremo kmečke upore, smo prehransko vedno bolj nesamozadostni itd.

Primera nam govorita, da ne znamo izrabiti niti tistih virov, ki jih imamo, pri katerih so potrebne preproste miselne in druge operacije in za katere je dovolj dobrih zunanjih zgledov. Kako šele naj izvedemo zahtevnejše reči – odpravimo kreditni krč, izrabimo boljšo izobraženost prebivalstva, ustavimo razpadanje zdravstva in izseljevanje, kjer se je psihološko očitno nekaj prelomilo – reši se, kdor se more, domovina gor ali dol. Ali malenkost, vendar značilna: zakaj črne gradnje kakega Türka ne bi podrli, ampak bi jo moral črnograditelj za mastne denarce in v korist javne blagajne odkupiti, če bi jo hotel obdržati?

Nazadujemo, to se zdi že proces, ne samo minljiva kriza. Z usihanjem in s prodajanjem gospodarstva prepuščamo zapletenejša (in potencialno donosnejša) opravila tujcem. Prodati hočemo npr. Telekom, v katerem je zbranega veliko več znanja kot v Petrolu, ki je zgolj trgovec z bencinom. Nazadujemo socialno – postopoma razgrajujemo socialno državo. Zaradi tega ne bo trpela kaka neznatna manjšina, ampak večina, ki jo sestavljamo mi, pametni Slovenci, ljudstvo, ki je v tej državi suveren. Očitno precej zdelan suveren.

Lahko gremo še dlje: nazadujemo tudi glede osnovne ureditve? Nekoč smo uvozili komunizem, ga sčasoma za silo civilizirali in prilagodili Sloveniji. Socializem zdaj v nekaterih pogledih doživlja pogojno renesanso, mi pa pospešeno uvajamo neoliberalizem, ki smo se ga dolgo kar uspešno otepali. Se nam pamet kisa?

Kriza lahko razum otopi ali izostri. Mi jo rešujemo (zaostrujemo) bolj na prvi način. Pred nami so, kot kaže, leta nazadovanja ali stagnacije. To je nova, črna perspektiva v zgodovini samostojne Slovenije, v glavnem vajene napredovati. Torej je čas za veliko razpravo o tem, kje smo zgrešili, kaj hočemo. A pamet, ki naj bi postregla z odgovori, v glavnem veličastno miruje. O Sloveniji še slavni Žižek ne pove nič posebno izvirnega. Tudi kadar se dokopljemo do kake pametne diagnoze, je nihče, ki ima potrebno moč, ne izrabi.

Če ne bo preobrata, nam bo prej ali slej zavladal trdorokec. Morda pa je tiha želja nacije prav to – potem ni treba misliti, se angažirati itd. Potem si lahko mirno neumen.

Kar se inteligence tiče (IQ), statistično nismo pod evropovprečjem. Inteligenca pa seveda ni vse, pomembne so tradicija, kultura, sposobnost sodelovanja – vse tisto merljivo in izmuzljivo, kar dela nacijo (ne)uspešno. Z nami je očitno marsikaj globoko narobe, in to skozi vse plasti družbe, čeprav odgovornost seveda ni enakomerno porazdeljena. Z Avstrijo smo bili nekoč skoraj poravnani (še v socializmu!), zdaj smo daleč zadaj. Torej zdravje nacije, tudi duševno, peša.

No, v bistvu je jasno, za kaj gre. Kar se kaže kot neumnost za večino, je pametno, natančneje koristno, za manjšino. Z drugimi besedami: zdelani in zmerno bistri suveren je moč in oblast izročil zlasti politekonomskim »elitam«, te deloma evrokratom in tujemu finančnemu kapitalu, suveren sam pa je nekritično sprejemal razne za večino škodljive modrosti, se dal speljati resničnim in igranim političnim razkolom, miselno in drugače lenaril itd. Ali to pomeni, da je pamet neenakomerno porazdeljena med vrhovi in nižinami družbe? Ne bi rekli, (politekonomski) vrhovi niso nič pametnejši, samo vplivnejši, brezobzirnejši in sebičnejši so. Po starem rečeno: nič elementarne humanosti in občutka odgovornosti za celoto ne premorejo. Tudi če taki niso bili od začetka, so se spridili in se zdaj reproducirajo po takih merilih. Mi, lažni suveren, pa jim pri tem pomagamo kot volivci.

Če je približno tako, je ena sama miroljubna rešitev: da skušamo z volitvami spraviti na vrh drugačno politiko. Dokler tega mehanizma ne bomo pametno izrabili, si lahko ponižno priznamo, da smo bedaki in da je desnica skupaj z neoliberalci ter ob pomoči levice zmagala v kulturni vojni. Vmes lahko v trenutkih lucidnosti kdaj gremo tudi na ulice (ne pogosto, a takrat pošteno).

V zmedi in dilemah si je najboljše postavljati vprašanja. Ali je kapitalizem res nujno boljši od socializma? Ali nam je osamosvojitev škodila? Je EU za nas prezahtevna skupnost? Smo zanjo preneumni?

Smo, če se ne bomo preuredili navznoter. Neumni smo, če ne bomo – kaj pa lahko izgubimo? – volili alternative, ta pa je neumna in odveč, če se ne bo znala dogovoriti niti za skupni volilni nastop. Neumni smo, če se odklapljamo od družbe, namesto da bi se angažirali. Neumni smo, ker dovoljujemo, da se bogati izmikajo davkom, ker še verjamemo neoliberalnim butalščinam, ker se obnašamo oportunistično, misleč, da se bomo mi sami že nekako zmazali. Neumni smo, če verjamemo, da je človek zgolj homo economicus. Neumni smo, če verjamemo, da kapitalizma ni mogoče temeljito izboljšati ali zamenjati s čim drugim. Neumni smo, če se hranimo s statusquojevskimi resnimi mediji, ti pa so neumni, če mislijo, da jih bodo pred propadanjem rešili rumenost, konvencionalnost, uravnoteževanje. Neumni smo, če se, ljudje pod politekonomskimi vrhovi, mikastimo med seboj, namesto da bi jezo usmerili navzgor. Neumni smo, če nismo dovolj bojeviti. Neumni smo, če smo brezbrižni do neumnosti.