Panoga priložnosti

dr. Bogomir Kovač

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Po petih letih krize je turizem dokazal, da sodi med najbolj trdožive gospodarske panoge. Letošnje poročilo o konkurenčnosti svetovnega turizma (WEF) vse skupaj povezuje z gospodarsko rastjo in ustvarjanjem novih zaposlitev. Turizem je ena od izhodnih strateških rešitev tudi za razvojne težave XXI. stoletja, od zaposlovanja mladih do trajnostnega razvoja. Slovenija je leta 2012 imela dobro turistično leto, deluje rutinirano in brez posebnih presežkov. Zato bo letos velik uspeh, če bomo ponovili lansko sezono in v slabih razmerah utrdili vitalno razvojno vlogo slovenskega turizma.

Poročilo o turistični konkurenčnosti (Travel & Tourism Competitiveness Report) zajema 140 držav, na vrh atraktivnosti in sposobnosti za turistični razvoj pa uvršča Švico, Nemčijo in Avstrijo, sledijo Španija, Velika Britanija, ZDA, Francija, Kanada, Švedska in Singapur. Glede na leto poprej sta napredovali Španija (z 8. na 4. mesto) in VB (s 7. na 5. mesto), najbolj sta po lestvici navzdol zdrsnili Švedska in Francija, med razvijajočimi se trgi so najbolj napredovali Nova Zelandija, Japonska, predvsem pa Panama in Filipini. Danes vemo, da si je turistična panoga po kriznem padcu leta 2009 izjemno hitro opomogla in da izredno dobro kljubuje kriznim razmeram.

Poglejmo, »bankrotirana« Islandija je letos najhitreje rastoča turistična destinacija v Evropi (30 odstotkov več turistov), Španija je lani po petih letih prelomne krize in pritiskom »trojke« navkljub dosegla predkrizno raven števila tujih gostov. Turisti se očitno požvižgajo na krizne razmere, zanimajo jih znamenitosti in konkurenčnost dežele. Hkrati pa vsaj v Sredozemlju delujejo stare formule S & S (sandandsun) in kajpada fenomen nizkocenovnih letalskih prevozov (O’Leary z Ryanairom gosti mrežo poletov in turističnih destinacij za 80 milijonov potnikov na leto). Seveda vse ni rožnato. Negativna propaganda in sistematični evropski pritiski so povzročili, da ima Ciper 12 odstotkov manj prenočitev, v Grčiji se je število prenočitev zmanjšalo za 5,5, v Italiji za 2 odstotka.

Slovenski turizem se je lani bolj izkazal v statistiki kot v resničnih razmerah. Imeli smo največ prihodov in prenočitev doslej, skupno število turistov se je povečalo za 3 odstotke, število prenočitev tujcev za 6 odstotkov, imeli smo 122 tisoč ležišč s povprečno dobo bivanja 2,9 dneva, prihodki od turistične dejavnosti so prvič presegli dolgo načrtovani dve milijardi evrov. Letošnje ocene rezultatov naj bi bile podobne lanskim. Vse je nekako ustaljeno glede naših osrednjih trgov (Avstrija, Nemčija, Italija, Rusija), pravi preboj že tretje leto zapored prireja Ljubljana z izjemno prijetno urejenostjo središča. Letos bo imelo nedvomno pozitiven učinek tudi evropsko košarkarsko prvenstvo. Slovenija pridobiva ugled kot priporočena destinacija (Lonely Planet), kot nekakšna »zelena oaza« koncentrirane različnosti, idealen prostor za aktivne počitnice.

Slovenski turizem še vedno boleha zaradi nepovezanosti, za večino turistov smo tranzitna država, ostajamo nekako v senci turističnih velikanov okoli nas.

Vse drugo ostaja v ozadju. Spirit Slovenija je kot javna agencija od januarja 2013 nekakšna krovna organizacija, ki združuje poleg STO še druge agencije. Janševa vlada je v združevalni in stroškovni ihti, predvsem zaradi kadrovskih apetitov, povozila avtonomijo in dobro delovanje STO. Posledice te odločitve bomo videli čez leto ali dve. Slovenski turizem še vedno boleha zaradi nepovezanosti, za večino turistov smo tranzitna država, ostajamo nekako v senci turističnih velikanov okoli nas. Očitno bomo težko uravnotežili želje po kvantitativnih številkah in množičnem turizmu ter trajnostnem razvoju. Še vedno imamo težave s premajhno internetno prepoznavnostjo in vedno znova v avgustovskih dneh v napol praznih restavracijah in trgovinah sredi Portoroža, Bleda ali Kranjske Gore ne vidim turistov in njihove potrošnje, ki jih tako uspešno prešteva statistika.

Bilo bi dobro, če bi glede na sedanje pozicioniranje slovenske turistične ponudbe trajnostni razvoj vzeli resno. Turizem postaja potovanje z razlogom, prevladujejo avtomobilski in nizkocenovni letalski prevozi, čeprav oboje ni posebej trajnostno. Če turisti žele dati potovanjem globlji pomen, potem jim prodajmo avtentičnost. Identitetni kapital postaja osrednji vzvod turistične konkurence. Lokalne identitete ni težko prodati, saj gre za posebnosti, ki destinacijo naredijo drugačno, in prav to je smisel konkurenčnih prednosti, kjer za sedaj nismo najuspešnejši in najbolj prepričljivi (WEF). Globalizacija v turizmu pomeni, da smo hkrati blizu doma in da je vse, kar vežemo na globalni turistični biznis, povezano z lokalnimi viri, od hrane do zaposlenih. Več prenočitvenih zmogljivosti in več prenočitev še ne pomeni več prihodkov.

Spremeniti moramo fokus, v turizmu niso pomembne številke, temveč kakovost, dodana vrednost. Destinacijski menedžment je zapisan v strategijah, toda pomembno je, da razumemo, kakšne turiste želimo in kako jim lahko ponudimo večjo kakovost za višjo ceno. In ne nazadnje, poleg evropskih so pomembni tudi novi trgi, neevropske države, kjer tudi sicer prodiramo s svojimi proizvodi, investicijami in ljudmi. Tu je diplomacija z vizumi pogosto odločilni dejavnik turistične privlačnosti, mi pa smo po nepotrebnem birokratski in togi.

Turizem je način življenja, in to velja za oboje, za ponudbo in povpraševanje po turističnih storitvah. Če bomo sami živeli kot turisti in goste sprejeli kot stare znance, bomo bliže želenemu modelu trajnostnega razvoja in globlje lokalne ponudbe. Turistična industrija je tu lahko pomemben izvozni sektor in ekonomski vzvod rešitve te krize. Drugače bomo vse bolj politični turisti v lastni državi.