Kdo ne razume?

dr. Bogomir Kovač

30. 8. 2013  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča (GMM) za predsednika uprave Luke Koper je nov kadrovski polom in zgolj logična posledica popolnega političnega kaosa na področju upravljanja in vodenja državnih družb. Pri vodenju in upravljanju Luke je že nekaj let vse narobe, četrta vlada zapored, dve z desne in leve, v šestih letih dokazuje, da slovenska politična kasta ne razume pomena te družbe. Kršena so korporativna navodila OECD, bruseljske usmeritve in vse dosedanje dobre prakse. S takšno popotnico ta država ne more delovati niti Luka dolgoročno preživeti.

Pojdimo po vrsti. Tržna kapitalizacija svetovnega gospodarstva je leta 2007 znašala 62.000 milijard USD, oktobra 2008 se je prepolovila in temeljni krivec za ta padec so bile slabe poslovne in politične odločitve. Sprega politike in biznisa je bila povsod enako usodna, slabo vodenje in upravljanje, podjetij in države, pa sta temeljna razloga, zakaj smo zabredli v težave. Tu je torej ključ izhoda in zato je tako pomembno, kako znamo obvladovati vzvode korporativnega upravljanja.

Slovenija se je na zemljevid korporativnega upravljanje vpisala v drugi polovici devetdesetih let. Takrat so v NS prevladovali interesi močnih uprav, politične elite so v menedžmentu iskale predvsem zavezništvo. Konsolidacija lastnine in prvi politični prelomi (leto 2000, 2004) so prinesli zasuk. Politična desnica je hlepela po ekonomski prerazdelitvi moči, na levici so začeli zaščitni manever menedžerskih odkupov. Na obeh straneh se je stopnjevala tako politizacija korporativnega upravljanja kot sporno zasebno prisvajanje. Družbe so preprosto postale plen političnih in poslovnih elit, politični intervencionizem in poslovni kriminal pa njihova običajna praksa.

Vik zaradi politizacije sedanje izbire je farsa samih politikov, potopljenih v svojih kadrovskih kuhinjah. In to je končni dokaz njihove brezglavosti in poniglavosti.

Luka Koper je bila v avstrijski monarhiji rezervno pristanišče za Trst, v socialistični Jugoslaviji je dobila strateški pomen severnojadranskega pristanišča, pravi poslovni razcvet je doživela po letu 1991. Vse skupaj je vzdržalo dobrih deset let, potem se je zalomilo. Najprej je Janševa vlada z groteskno zamenjavo Koreliča s Časarjem spodkopala stabilnost korporativnega upravljanja in vodenja družbe, potem je država dokončno klecnila pri strateškem razvoju (drugi tir, tretji pomol, poglobitev morskega dna, logistični holding). Od tod dalje sta bili vodenje in upravljanje Luke Koper samo še poligon za politično-ekonomska natezanja Kopra in Ljubljane, pristaniški biznis pa je za večino deležnikov postal drugorazredna tema.

Druga Janševa administracija je leta 2012 razpustila AUKN, novi državni holding pa ni zaživel zaradi pravnih in korporativnih slabosti. Nova vlada in Bratuškova na tem področju nista storili ničesar odrešilnega, na Sodu kot prehodnem nosilcu državnega korporativnega upravljanja vlada precejšnja zmeda. Konflikti interesov med akreditacijsko komisijo, upravo in nadzornim svetom Soda, Kada in še kje so šolski primer, kako ne bi smeli ravnati. Že dolgo manjka pravih rešitev tako glede pravil, nominacijskih odborov, dobre prakse … Zato je izhodiščna odgovornost za katastrofalne korporativne razmere v Luki Koper, zlasti v zadnjem letu, najprej v vladnem logu in na Sodu.

Če bi veljala normalna pravila igre, potem GGM kot državni sekretar sploh ne bi mogel kandidirati ali biti vabljen v to korporativno igro. Na nevzdržnost razmer, da državni sekretarji vodijo nadzorne svete (NLB), smo opozorili Pahorjevo vlado že leta 2010 (KAS). Toda ne Pahor, ne Janša in sedaj Bratuškova tega niso razumeli. Aktivna politična funkcija je preprosto izločitveno merilo korporativnega upravljanja in pika. Ves problem z GGM bi bil tako že v kali odpravljen.

Podobno kot niso razumeli predsedniki in člani nadzornih svetov, da mora biti postopek izbire uprav strokoven (proces), transparenten (merila) in diskreten (izbira). Nič od tega Klobas kot prvi mož NS ni zagotovil, in to je druga neposredna odgovornost za sedanjo korporativno šlamastiko. Način izbire s preglasovanjem in nekakšen 90-dnevni rok za preverjanje rezultatov je dokončni dokaz popolne neresnosti sedanjih nadzornikov in drugih deležnikov družbe. Semkaj sodijo, v tretjem krogu odgovornih, tudi vladni in parlamentarni politiki, ki so hiteli z argumenti, kaj in kako naj glasujejo člani NS kot predstavniki strank. Minister Erjavec je bil v ospredju teh neumnosti in rezultat je temu primeren.

Medtem je Bratuškova postregla s tremi alternativami. Popolna privatizacija ali najem tujega upravljavca ni rešitev. Država v več kot 1100 družbah ne more vsega privatizirati niti predati v tuje upravljanje, če želimo obvladovati lastno državnost in razvojne cilje. Vrnitev kadrovanja v pristojnosti ministrstev pa krši temeljne usmeritve OECD glede ločevanja lastniške, regulacijske in upravljavske funkcije. Ostaja torej zgolj model, kako določiti stabilen sistem upravljanja (agencija, holding ...) z jasno strategijo in zakonodajo ter verodostojno skupino ljudi, ki ima znanje in pogum za neodvisno korporativno upravljanje.

Izbira GGM je nedvomno politična, čeprav se nihče od vodilnih politikov s tem ne strinja. Očitno sta na koncu prevladala lokalna interesna združba in upor do Ljubljane. Vik zaradi politizacije sedanje izbire je farsa samih politikov, potopljenih v svojih kadrovskih kuhinjah. In to je končni dokaz njihove brezglavosti in poniglavosti.

GGM je seveda sam po sebi velik nesporazum z lastno usodo in funkcijami. Toda lahko se mu zahvalimo, da je tako brezkompromisno nastavil šentflorjansko ogledalo naši skupni korporativni in razvojni tragediji.